Na tanki niti že nekaj časa visita tudi predsednika uprave Luke Koper in Telekoma Slovenije Robert Časar in Bojan Dremelj, zadnje dni mandata pa odšteva tudi Jože Zagožen (HSE). Vsi našteti imajo več stičnih točk. Vsi so bili na položaje, ki so pomenili vrhunec njihovih poslovnih poti, imenovani v času kadrovskega "cunamija" vlade Janeza Janše. V direktorsko elito so se povzpeli iz nižjih lig, na najvišjih položajih v podjetjih, v katerih ima prvo in zadnjo besedo država (beri: politika), pa so zamenjali do tedaj na videz nedotakljive, večinoma dolgoletne direktorje iz omrežja "old boysov" in nekdanje LDS. Zamenjava elit, ki jo je kmalu po volitvah leta 2004 napovedoval neuradni ideolog desnice Peter Jambrek, v nobenem družbenem podsistemu ni bila tako temeljita kot v (para)državnem gospodarstvu.

Štiri leta kasneje je jasno, da se je "eksperiment" ponesrečil. Krvna slika nekdanjih paradnih konjev slovenskega gospodarstva je veliko slabša kot leta 2005, pa čeprav so nove uprave podjetja z izjemo nekaj mesecev vodile v obdobju "debelih krav". Veliko "zaslug" za to gre njihovim zgrešenim poslovnim odločitvam. Intereuropa se po zaslugi 140 milijonov evrov vrednega Lovšinovega "izleta" v Rusijo komaj še drži nad vodo, Hit in Petrol, ki delujeta v panogah s stabilnim denarnim tokom, pa sta lansko leto končala v rdečih številkah. Luka Koper in Zavarovalnica Triglav sta močno zadolženi, pri čemer še vedno ni znano, ali ne bo zaradi postopkov makedonskih regulatorjev trga "nasedla" tudi Triglavova naložba v Vardar. Lekcija, da pomembnega državnega podjetja vendarle ne more voditi kdorkoli, le da je "naš", je delničarje in davkoplačevalce že stala milijone.

Zdaj je že jasno, da je vlada Janeza Janše pri menjavanju elit, bržčas ne le v gospodarstvu, storila več sistemskih napak. Prvič, na položaje večinoma ni imenovala ljudi iz podjetij ali iz panog. Vajeti utečenih gospodarskih sistemov ni prevzemala na "mehak" način, ampak s šok terapijami, največkrat z radikalnim "čiščenjem" tudi tako imenovanega srednjega menedžmenta. Drugič, nekdanja vlada je novim "fantom", ki v precejšnjem številu primerov že tako niso bili dorasli čevljem precej bolj izkušenih predhodnikov, a zato toliko bolj poslušni botrom, ki so jih nastavili na položaje, delo še dodatno otežila s kadrovanjem po načelu "en tvoj - en moj". Članov poslovodstev si tako niso izbirali novonastavljeni direktorji, ampak so jih določale kar stranke vladajoče koalicije oziroma njihovi "lobisti".

Posledice tovrstne "pijanosti" volilnih zmagovalcev so bile kmalu vidne. Večje družbe (Hit, Petrol, HSE) so hromili spori v upravi, svoj lonček interesov pa so v večini podjetij pridno pristavljali tudi nadzorniki. Če je bilo v obdobju "old boysev" moteče, da so bile uprave precej močnejše od anemičnih nadzornih svetov, je bilo po zamenjavi oblasti leta 2004 ravno obratno: nadzorniki so se bodisi po navodilih z vrha bodisi zaradi osebnih računic pretirano vmešavali tudi v operativno delo uprav. Obenem so isti nadzorni sveti povsem zatajili pri presoji nekaterih velikih poslov, ki so podjetja pahnili v izgube. Prav to je tretja sistemska napaka kadrovanja Janševe vlade: nadzorni sveti so namreč spodbujali agresivno investicijsko politiko družb v tujini, predvsem na jugovzhodu Evrope, zaradi katere so se podjetja pretirano zadolževala. Pri tem je vedno bolj jasno, da se za načelno pametno strategijo širitve teh družb skrivajo tudi slabo premišljene in krepko preplačane naložbe z močno vprašljivo dolgoročno donosnostjo: Intereuropin logistični terminal v Rusiji, Petrolova širitev v Črno goro in na Hrvaško, bolgarska termoelektrarna v lasti HSE, nekateri posli Triglava in Telekoma v nekdanji Jugoslaviji... To skupaj z nekaterimi posredniki sumljivega slovesa lahko napelje tudi k sklepu, da so bili strateški načrti, ki so se v nekaterih družbah nenehno spreminjali, le krinka za bogate provizije pri kupovanju zemljišč.

In četrtič, vsa velika državna podjetja so bila vseskozi na večjem ali manjšem lastniškem prepihu. Vse naštete družbe je vlada ponujala tujcem: Petrol Rusom, Luko Koper, Triglav in Intereuropo Nemcem, Hitovo dejavnost pa Američanom. Čeprav so vse omenjene kombinacije padle v vodo, nestabilno lastništvo v podjetjih po inerciji povzroča negotovost. Za nameček so se v nekaterih družbah v lastniške "igre" domačih privatizacijskih mogotcev zapletle celo njihove uprave in podjetja spremenile v talce kapitalskih bojev ozkega kroga izbrancev. Iz teh vzgibov se je porodila tudi še danes težko razumljiva ideja o Petrolovem neuspešnem osvajanju Istrabenza, ki je družbo stala nekajletnega dobička.

Kljub temu se zdi, da se sedanja vladajoča koalicija iz Janševe kadrovske zgodbe ni veliko naučila. Stranke in kadrovski mešetarji "levega trojčka" so si enotni le, da je treba podjetja vrniti v "naravno stanje", pri čemer se krepko razhajajo pri oceni, kaj to sploh je. Pri tem še zdaleč ni ključno vprašanje, ali morajo nadzorniki nove uprave podjetij, v katerih je država pomemben lastnik, iskati z javnim razpisom - še posebno v tistih, ki so v slabi poslovni kondiciji. Dobrega direktorja, tudi v tujini, je mogoče najti s povabilom, pri čemer je odgovornost za imenovanje, ki jo v tem primeru v celoti prevzame nadzorni svet, laže "izslediti".

Slovenski gospodarski velikani kronično potrebujejo uprave, ki bodo v miru opravljale svoje delo, nadzornike, ki jim bodo začrtali strateške smernice, in vlado, ki jim bo odpirala vrata na tuje trge. Na žalost našo največjo banko, domnevno gonilo slovenskega gospodarstva doma in na tujem, že skoraj dva meseca vodi predsednik uprave v odstopu. Še vedno se čaka tudi na objavo razpisa za nova prva moža največje zavarovalnice in HSE, konec večmesečne farse pri izbiri predsednika uprave Hita, imenovanje direktorja Elesa s polnim mandatom in odstop župana Prevalj. Za zdaj kaže, da bo izkušenega menedžerja, prekaljenega v velikem podjetju, dobil le Petrol v drugih podjetjih se jih ne omenja niti med kandidati.

Še najbolj zbuja skrb, da v zadnjih mesecih ne manjka podobnosti s "staro prakso" kadrovanja: od neusmiljenega boja za fevde med koalicijskimi partnerji, inflacije takšnih ali drugačnih "lobistov", ki se prerivajo za svetovalne in dobaviteljske pogodbe, in vedno daljših vrst domnevnih "zaslužnih" pa do kadrovikov iz vrst tajnikov političnih strank in naročil iz kabineta predsednika vlade. Kdo je že rekel, da je politika tudi umetnost samoomejevanja?