Da ne bo pomote; govor je o (t)istem Igorju Bavčarju, ki je lani z Istrabenzom ustvaril 220 milijonov evrov izgube in ga v minulih letih pri devetnajstih bankah zadolžil do stopnje, ko jim posojil ne more več vračati. Povedano drugače, za vsak osmi evro "minusa", ki ga je skoraj 52.000 slovenskih gospodarskih družb ustvarilo v letu 2008, je zaslužen Bavčar. Višina lanske Istrabenzove izgube za več kot dvakrat presega recesijsko "luknjo" v zdravstveni blagajni, njegovi dolgovi pa že na ravni krovnega holdinga dosegajo skoraj tri odstotke slovenskega proračuna. Če bi zgolj državnim bankam po nekem čudežu uspelo izterjati njihov delež terjatev v denarju, bi lahko z njim brez težav dve leti financirale vse aktivnosti zavoda za zaposlovanje in izobraževalne programe za vseh 85.000 brezposelnih.

Kljub temu bo Bavčar zdaj Istrabenz pomagal tudi reševati. V dvomesečni vojni živcev je premagal tako banke kot oba velika lastnika, Petrol in NFD. Če že kaj, gre Bavčarju priznati, da mu v kriznih situacijah ni enakega. Za razliko od Janeza Janše, prijatelja iz osamosvojitvenih dni, ki v politični in medijski javnosti velja za "gospodarja kriz", Igor Bavčar nikoli ne brcne v posodo, v katero je prej nalival mleko. Bavčar, ki v krizah združuje najboljše lastnosti kvartopirca in šahista, hladne živce disciplinirano ohranja do konca in na očitke nikoli ne odgovarja s prispodobami o letečih slonih. Tudi o (ne)načelnih koalicijah še zdaleč nima pomislekov - pri reševanju gole kože se bo povezal tako s finančniki, ki so bližje "levici", kot z nekdanjimi vplivnimi predstavniki SDS in NSi, ali pa celo z nekdanjimi sodelavci, ki jih je pri lastninjenju metal iz čolna.

Še pred mesecem dni mu je na vrata trkal za šolski razred domačih in tujih bankirjev, ki so "rubili" Istrabenzovo premoženje in grozili s stečajem, Bavčarjevo glavo na pladnju pa sta v pisarno v najvišjem nadstropju stolpnice NLB, največje upnice Istrabenza, prinesla tudi oba velika lastnika. Danes je Bavčar le še trdneje v Istrabenzovem sedlu. Enotnost bank je razbil s klasično taktiko "deli in vladaj": tiste, ki so imele terjatve "pokrite" z delnicami, so zavarovanja unovčile in s tem preusmerile jezo drugih bankirjev. Ko so ti želeli, da Istrabenz vodi njihov človek, je Bavčar pomahal s pravnimi mnenji in banke pozval, naj tudi uradno postanejo lastnice Istrabenza, ker je vedel, da si tega (še) ne morejo privoščiti. Od štirih zahtev bankirjev je izpolnil le eno, ki jo je po zakonodaji tako ali tako moral - v Istrabenz je spustil mednarodno svetovalno hišo, ki bo "preštela" žive in mrtve.

Med oba velika lastnika je seme razdora vnašal prek drugih vzvodov, pri čemer se mu celo obeta, da bo moralo vodstvo Petrola, v katerem je Istrabenz še vedno pomembni lastnik, v naslednjih tednih vso energijo vložiti v boj za lastni obstoj. Ni kaj, če bi Napoleon premorel le polovico Bavčarjevih sposobnosti za preživetje, bi bila Francija še danes cesarstvo, koalicija evropskih monarhij pa bi tuhtala, kako naj ga prepriča v prostovoljno izgnanstvo na Elbo ali Sveto Heleno.

Ne glede na to v zgodbi o Bavčarjevem boju za obstanek v Istrabenzu manjka najpomembnejši element - smisel. Medtem ko se bankirji, ki so v tem času skoraj povsem zamrznili kreditiranje realnega gospodarstva, kar ni le pospešilo stečajev Steklarske nove, LTH, IUV in Mipa, ampak v težave potisnilo tudi prej zdrave velikane (Gorenje, Helios), že pol leta pogajajo z Bavčarjem, je Istrabenz še vedno tam, kjer je bil: ne na nebu ne na zemlji. Čeprav so si Bavčar, lastniki in skoraj vsi bankirji enotni le v tem, da se želijo izogniti stečaju, se zdi, da je ta po zadnji etapi te domala perverzne zgodbe še najpametnejša rešitev - vsaj zaradi treh razlogov.

Prvič, ker bo breme Istrabenzovega obstoja v naslednjih letih bržkone prešlo tudi na njegova hčerinska podjetja (Droga Kolinska, energetika), kar bi pomenilo le nadaljevanje "stare prakse", ki je ne sicer v primeru skupine Istrabenz kriva za razvojno stagnacijo nekaterih nekdanjih paradnih konjev slovenskega gospodarstva. Drugič, ker bi v primeru Istrabenzovega stečaja - če gre verjeti Bavčarju, da je denarja za poplačilo bank (skoraj) dovolj kratko potegnili le večji lastniki, ki pa v družbo tako ali tako niso vstopili zaradi ekonomskih, ampak "političnih" in drugih motivov: Petrol zaradi domnevne "obrambe" pred Istrabenzom, Stane Valant pa je Bavčarju bržčas zaradi solidarnosti med tarčami "protitajkunske vojne" le pomagal pri lastninjenju. To v drugačno luč postavlja tudi argument, da je Istrabenz le prva od "domin". Njihovo število se je namreč povečalo zaradi vzgibov, ki še zdaleč niso povezani z domnevno temeljnim namenom lastniških mrež - obrambo pred tujci.

In tretjič, ker bi Istrabenzov stečaj pomenil tudi moralni "obračun" in točko preloma s sistemom "keiretsujev", ki so zverižili slovensko gospodarstvo in njegove dobičke preusmerili v roke peščice lastnikov finančnih holdingov. Tudi zadnja poglavja zgodbe o Istrabenzu so dokaz, da je del slovenske (finančne) elite izgubil etični kompas: če so lahko banke "socialne" do največjih privatizacijskih mogotcev, namreč ni razloga, da se ne bi enako vedle do več tisoč zaposlenih v Muri.

Stečaj Istrabenza bi bil bržkone tudi zadostna lekcija vsem menedžerjem, ki bi se namesto z osnovno dejavnostjo v podjetjih tudi v prihodnosti raje ukvarjali z odkupom delnic prek nepregledne mreže povezanih podjetij. Tako država zdaj gospodarstvu pošilja čudno sporočilo: medtem ko bodo njene banke Istrabenz (še vedno z Bavčarjem v upravi in med lastniki) sanirale s prisilno poravnavo, je s spremembo zakonodaje tako rekoč v celoti onemogočila menedžerske odkupe tudi v manjših podjetjih, ki jih obvladuje po 50 zaposlenih, ali slabše stoječih družbah, katerih obstoj zanima le njihove menedžerje.

Razsežnost vladnega metanja teh podjetij v isti koš s Šrotovo Pivovarno Laško odpira resno dilemo, ali bo šla Slovenija po privatizacijskih "ekscesih" v zadnjih letih v drugo skrajnost - popolno radiranje domačega lastništva podjetij, in če, zakaj. To, in ne mit o Istrabenzu kot braniku primorskega gospodarstva pred Italijani, pa sta vprašanji, ki zahtevata tudi novo definicijo nacionalnega interesa v slovenski republiki prvi, drugi ali tretji.