V tem trenutku me je sram, da nosim v sebi hrvaške in slovenske gene. Vsi se smejimo sosedoma s konca ulice, ki že leta obiskujeta sodišča in drago plačujeta odvetnike, ker enemu sosedovo drevo meče senco na dvorišče, drugi pa ob zalivanju vrtnin stopa po betonskem mejniku, katerega lastnik pa je le na pol. Kako sta smešna! In neumna! Pa koliko ju to stane! Kako smo vsi pametni, ko se to dogaja drugim. Znancem. Ki živijo malo dlje od nas.

In kako neumni postanemo, ko se to začne dogajati nam! Z vsem spoštovanjem do vseh profesorjev, akademikov. Le-ti so mogoče vseeno malo predolgo gledali knjige iz svoje stroke. Niso pa opazili, da se svet spreminja. Oziroma odnos do njega, do domovine. Ljudje smo tudi spoznali, da tisto, kar je ljudstvo včasih gnalo na bojna polja, plinskim bombam nasproti, v samomorilska letala, pred helebarde vrlih vitezov… ne zaleže več. (Boj do smrti za vsak košček "moje domovine!!!) Opazili smo, da smo mi, ljudje, domovina. Odnosi med nami. In ne košček prsti ali liter morja. Kot pravi sosedje (tudi vse vere tako učijo) bi se morali spraševati: Ali potrebujete še kaj, vam mi posodimo ali podarimo.

Še malo več spoštovanja do politikov. Oni so vsaj tisti, ki se pač borijo za slavo, svojih pet minut na TV, četrtinko v časopisu in čim daljše bivanje v naslanjaču. Oni so plačani za to, da nas pretentajo. Pojavi se težava, ko za svoje ugodno prebivanje začno izkoriščati državljane in mirno sožitje.

Pa kaj bom jaz neuk!

Saj sploh ne razumem, za kaj gre! Prebral sem knjigo, ki jo je Anton Melik napisal leta 1919. Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ni predelana ali spremenjena, ker imam original. In ob branju se mi postavlja le eno vprašanje, ki bi ga rad zastavil akademikom, profesorjem in politikom: Kateri datum je tisti pravi? Kateri datum (naj bo do dneva točen!) naj vzamemo, kot pravi datum za razmejitev med dvema državama? In ko bomo našli odgovor na to vprašanje, bo meja jasna in nikoli več se o njej ne bomo prepirali. In ker modreci berejo tako, da zraven tudi mislijo, le spise starih modrecev in dela svojih konkurentov, naj poskusim pojasniti.

Kje so bili Slovenci in Hrvati v letu, ko se je rodil Kristus? Kje so bili pred tem? Kdo je bil "lastnik" zemlje in morja, o katerih se prepiramo v letu 280 AD? Kdo 982? Kdo 1234? Kdo 1333…? Kakšen je bil zemljevid, ko smo se preselili z območij (kakor nas učijo) ruskih step? Kateri datum je pravi?

Koga smo pregnali s te zemlje?

Ali se mogoče bojimo, da nas ne bi kdo pregnal s tistega, za kar mislimo, da je naše? Ali so bili naši predniki mogoče iz iste družine in sploh ne sosedovi - z drugega konca ulice? Ali ne navijamo vsi za Indijance, ki so jih priseljenci iz Evrope (in ne Američani) zasužnjili ob svojem prihodu?

Kako pomilujoče gledamo na aboridžine danes in kako se jim "Avstralci" opravičujejo! Vsi mediji se ukvarjajo z izjavami in komentarji politikov. Nihče z izjavami pametnih ljudi. Zakaj se ne ustanovi komisija, sestavljena iz preprostih ljudi, kmetov, delavcev, gozdarjev, ki se razumejo na zemljo in razmejitve? So bolj neumni od videnih garnitur politikov? Niso izobraženi, niso akademiki, niso politiki, niso plemeniti. Povem vam pa, da so bolj kompetentni za reševanje take vrste sporov kot vsi, ki sem jih do zdaj slišal govoriti o tem. Če je treba, naj delo take komisije spremljajo mediji, kot Big Brother. Pa da vidite gledanost in navijanje! Sam spremljam kot bralec dnevnih časopisov (hrvaških in slovenskih), te zgodbe najmanj od leta 1991. Škoda, ker nisem izobražen, da bi kdo verjel mojim ugotovitvam. Ampak tudi te se da preveriti, če le obstaja želja in volja.

Ustanovimo mešano skupino študentov sociologije, novinarstva, psihologije in ne vem koga še, ki bo skušala odkriti začetke, vzroke in načine zastrupljanja dobrososedskih odnosov. Začeli so se v medijih. Kdo je bil naročnik iniciacije? Sami tega stvora niso ustvarili, čeprav bodo take teme vsi hudo pogrešali, ko jih zmanjka. In Bog daj, da jih zmanjka čim prej.

Pravijo, da je W. Churchill pustil Falklandske otoke lastniško nedefinirane nalašč. Če že kdaj v prihodnosti pride do takih ali drugačnih nemirov. Jaz sem to nekje prebral. Mogoče je prebral še kdo tam okoli leta 1990 in predlagal sosedu kaj podobnega? Nekaj metrov pustiti odprtih. Kar tako. Če ravno pride do kakih socialnih, gospodarskih nemirov, pred volitvami… Čez vikend sem bil v Istri. Med prijatelji. Različnih narodnosti. Prijatelj je bil prejšnji teden v Kranjski Gori. Družil se je v glavnem samo s Hrvati. Imeli so se čudovito, je rekel.

In tu je problem. Nismo se imeli dobro ali slabo z državljani neke države. Ampak z ljudmi. In teh sta na svetu samo dve vrsti. Dobri in slabi. Tisti, ki se o mejah prepirajo, ne spadajo v pr(a)vo vrsto ljudi.

Taki, ki izkoriščajo podobne situacije za kakršnokoli vrsto dodatnega ščuvanja, so krivi za Gazo danes. In kdor piše v časopis: Nemški voznik je vinjen povozil… Slovenec je pretepel… Hrvati so zmerjali… Taisti je spočel hude krvi. Ali kak novinar napiše: Nemški voznik je vinjen povozil Nemca… Povozil ga je slab človek. Slab, ker je vozil vinjen. Ni pa važno, kakšen potni list mu je bil namenjen ob rojstvu, za katerega ni sam kriv.

Kakšne meje? Katere meje? Kdo se jih je spomnil in zakaj? Akademiki: Zakaj imamo meje med ljudmi? Čemu te črte na zemljevidih? Koliko drugačni so bili ljudje na vzhodni strani berlinskega zidu od tistih na zahodni? Pa meja je bila vmes - ne pozabite ! Koliko manj je vreden nekdo, ki živi 300 m od francoske meje v Španiji? In zakaj? In - komu je manj ali več vreden zaradi tega? Pametnemu že ne. Zakaj bi bil nekdo, ki živi v Samoboru, drugačen (boljši ali slabši) od tistega, ki živi v Brežicah?

Meje?

Edina dobra stvar ob uvedbi skupne valute je spoznanje, kako bedaste, ničvredne in popolnoma nesmiselne so meje. Tega ne vidiš, dokler je ne zbrišejo. Skrivanje treh kilogramov kave? Poniževanja pred cariniki in policisti, ki so tako vzgojeni še danes. Če bi se mene poslušalo, bi ob ukinitvi meje vse carinike in policiste poslal še za mesec dni na delovna mesta. Mimo njih bi se vozili avtomobili polni TV-sprejemnikov, računalnikov, jeansa in kave. Oni pa ne bi smeli nikomur nič reči. Kako bi trpeli, si grizli nohte. "Švercerji", ki to več ne bi bili, pa uživali! To bi bila mala kazen za vse težave, ki so nam jih povzročali.

Kakšna meja neki! Meje so instalacije človeške omejenosti! V moji občini ne vedo, kaj bi storili z nekdanjim mejnim objektom. Moj predlog je: postavimo spomenik človeški oMEJEnosti.

Zatorej še enkrat: Kateri datum je pravi? Kateri je tisti, ki se mu bomo vsi poklonili in ga priznali za pravega? Čez 352 let bo našim zanamcem leto 2009 pomenilo toliko, kot nam danes pomeni leto gospodovo 1657. Zakaj bi bilo leto 2009 torej tisto pravo? Nimam predloga, kako zaključiti ta problem. Vem pa, da bo šel moj tekst težko skozi. Če bi ga vsi sprejeli za svojega, bi bili jezni novinarji (ni lahko pripraviti časopisa ali TV-poročil prav vsak dan), jezni bi bili politiki (kaj jim bo poslej naj tema pred volitvami?), jezni bodo ljudje za šankom, ker ne bo več ene teme, o kateri bi bentili…

Čemu torej vse to pisanje?

Kdo pa sem jaz, ki nisem ne akademik in ne plemeniti? In ne predsednik Društva slovensko-hrvaškega prijateljstva.

Pozabimo na vse in se kregajmo naprej. Ker, če ne bi bilo trapastih ljudi, od česa bi pa mi odvetniki živeli, pravi moj prijatelj - odvetnik. Tisti, ki bodo iztrgali "košček prsti in liter morja" v obrambo domoljubja, so vredni pomilovanja. Reveži, hujskači.

Matjaž Hrgović, Tržič