Gre za šestinšestdeset kratkih zgodbic, basni ali, bolje, domišljijskih impresij, ki svoje bogastvo črpajo v bogati zakladnici narave oziroma v interakciji človeka z njo. Pri tem avtoričine izmišljije segajo tudi zunaj obličja našega planeta, v vesolje, se ponovno vračajo na površje Zemlje in skozi njene naravne lepote nazaj v človeka. Na pogled namenjene, recimo temu, malo večjim otrokom, pa ne gre prezreti, da je v njih bistvo položen precej večji zaklad, kot ga je sposobna zaznati otroška duša. Četudi je v njih govor na primer o majhnih veselih zrakcih, ki se ogibajo velikega hudobnega zraka in ga na koncu pretentajo ter so srečni naprej, je etično-moralna sporočilna vrednost sleherne zgodbice več kot očitna. In namenjena vsem nam, za ohranjanje tako narave in zaščite vsega planeta kot pristnih medsebojnih odnosov. Ker, kot nam sporoča vsaka od zgodbic, eno brez drugega niti ne gre.
Avtoričina nenavadna, brezkrajna in čista domišljija sega od personificiranja narave in naravnih pojavov do povsem nevsakdanjih stvari, ki bi v drugačnih okoliščinah najbrž delovale bizarno, v Zgodbah iz drugega nadstropja pa živijo na izviren, ljubek in lep način. Takšen je recimo lepi nimfej na krovu ladje, ki preobrazi roparske gusarje v miroljubna bitja, ali milni mehurček, čigar zvedavost in veselje ga ne zapustita niti, ko odraste, in je zato vse življenje srečen...
Kljub sila nepredvidljivim bitjem in bitjecem, ki vznikajo iz vsake strani knjige, pa sta najpogostejša protagonista zgodb vendarle deček in deklica. Še posebno v drugem delu knjige njuna navzočnost venomer narašča. Postavljena v različne okoliščine si vselej prizadevata za združitev, ljubezen in skupno srečo. Ponekod jima to uspe, včasih pa tudi ne. Ker se njuna želja, spremenjena v pohlep, obrne v svoje nasprotje.
Branje tokratne knjige Sanje Pregl rahlo spominja na Artmannovo Sonce je bilo zeleno jajce ali na še bolj znani otroški bibliji Medved Pu in Mali princ. Kajti tudi te so, bolj kot katere koli druge, nastale iz "prazne knjige", v katero so se sčasoma "naselili različni predmeti, živali, rastline in ljudje" ter si "naredili točno takšno življenje, kot si ga je vsak od njih želel zase in za druge". In potlej "je bilo v knjigi mnogo prebivalcev. Predvsem takih, ki jim prejšnje življenje ni bilo všeč. Zdaj pa je bilo za vse prebivalce knjige življenje lepo. In tudi knjiga je bila zdaj srečna. V sebi je imela namreč veliko lepih življenj. Zato je imela tudi mnogo bralcev. Vsak, ki je knjigo prebral, je tudi postal srečen."
Najbrž ne bi bilo treba zapisati, da lahko besede, te "skrivnostne mimoidoče duše", kot nam z uvodne strani sporoča Victor Hugo, s svojo tihotnostjo in jasnostjo zarežejo v človekovo življenje mnogo bolj, kot se nam zdi.