Bralec že takoj na prvi strani naleti na posvetilo, ki je skoraj identično tistemu iz Taa ljubezni, kjer pisatelj posveča roman N. z besedami: ta je zate, zdaj in vselej., v Spremeni me pa lahko preberemo samo Ta je zate. Veš?. Na tretji strani se avtor zahvali kultnim imenom svetovne književnosti (in še nekaterim drugim) za na primer "občutke sužnosti, za vpijoče celice, za razgaljajoči ples, za premislek pred ugrizom, za sramoto zmage" in še kar je takega, recimo, zahvale vrednega. Roman se začne z v kurzivi pisanim odlomkom, nato pa se pred bralcem razgrnejo poglavja, ki vsa nosijo naslove po vrstah plesa, le da imajo ti še pridevnike, ki tvorijo nekakšne sintagme (plemenski break, podrti pogo, samotarski paso doble...). Plesnih poglavij je vsega skupaj šestnajst. Glavna akterja najnovejšega Blatnikovega leposlovnega dela sta zakonca Borut in Monika, kot eden pomembnejših likov v romanu pa nastopi še tujec Vladimir, ki je prišel v deželo dedka, da bi preveril, ali se dedka še kdo spomni, čeprav niti ne ve, kako je dedku ime. V redu, gremo naprej. Borut je moški srednjih let, ki je neverjetno uspešen v oglaševalskem poslu, vendar nenadoma dojame, da ni srečen, in čez noč zapusti ženo z dvema majhnima otrokoma. Pusti službo, denar, ki ga je imel na računu, začne razdajati pomoči potrebnim, medtem pa njegova žena spozna tujca Vladimirja in ga odpelje k sebi domov. Po skupaj preživeti noči se Vladimir odpravi nazaj proti hotelu, še prej pa iz vaze v sobi spije vodo, v kateri so bile rože. Borut se odloči obiskati Generalnega (bivšega šefa), kjer mu v pisarni med pogovorom nenadoma zarine v koleno nekakšen srp, prihiti varnostnik, ki pa Boruta pohvali za storjeno, saj v firmi vsi tako in tako sovražijo Generalnega. Za nameček predlaga Borutu, naj Generalnega ubije, da bodo za truplo poskrbeli. Borut ni morilec, zato odide. Monika odpelje otroke v vrtec, ko se vrne nazaj domov, na pragu naleti na Vladimirja, ki se je v mestu izgubil, in skupaj preživita dan. Po nekajmesečnem tuhtanju se Borut vrne domov, Vladimir se odloči zapustiti tujo deželo, saj je medtem dedek, ki mu ne ve imena, umrl, Monika po Borutovem prihodu še sama zapusti družino. Vsa zgodba se dogaja nekje v bližnji prihodnosti, roman je poln zmedeno sestavljenih stavkov, za katere pa je slutiti, da jih je avtor vseeno dokaj dobro pretuhtal, in jezikovnih domislic ("Obstaja nevidna sila, ki vleče človeka proti prepadu, no, ne prepadu, propadu, no, ne propadu, pripadu, pripadnosti, no, ne pripadnosti, predanosti, predaji," "Global Player. Global Prayer. Global Payer."). Vprašati se je treba, kaj nam je želel pisatelj sporočiti? Se skriva ključ do odgovora v strukturi ciklično sestavljenih poglavij (stavek zadnjega poglavja odpira novo poglavje)? Živeti je treba proti toku? Nekaj v zvezi s čudnimi plesi, ki nosijo naslove poglavij? Naj napišem, da v sodobnem slovenskem leposlovju ni veliko romanov, za katere bi bralec, ki si želi roman prebrati do konca, potreboval tako strogo in tako vojaško disciplinirano branje, kot je potrebno, da se prebere Blatnikov Spremeni me, čeprav je avtor na hrbtni strani knjige napisal (podpisal se je s psevdonimom Zdenka Hribar), da je Spremeni me roman, ki ga je treba prebrati več kot enkrat in premisliti še večkrat. Ne morem si predstavljati hujšega.