Zaradi takih in podobnih stvari strašni alpski žandarji voznike kaznujejo z najokrutnejšimi kaznimi, kar si jih lahko zamisliš, in denarnimi globami, včasih pa vozniku celo - še napisati mi je težko - odvzamejo vozniško dovoljenje.

Tako je: D. B. je v policijski državi Sloveniji ostal brez vozniškega dovoljenja. Slovencem je premalo, da si prilaščajo hrvaško zemljo, hrvaško morje, hrvaške hranilne vloge in hrvaške sardele - zdaj so si, kot vidimo, začeli prilaščati še hrvaška vozniška dovoljenja!

To, da se vozniku samo zato, ker je s svojim avtomobilom pri polni hitrosti naletel na - mimogrede, številčno nekajkrat močnejšo - kolono pešcev iz bližnjega otroškega vrtca, odvzame vozniško dovoljenje, da se mu torej krati osnovna človeška pravica, pravica do svobodnega gibanja, je na Hrvaškem nekaj nepojmljivega. Pretresljiva izpoved D. B. je spodbudila tudi druge, da so se oglasili s svojimi zgodbami, in tako se je s podobno zgodbo oglasil tudi mlad zakonski par iz Istre.

Sprašujete se, kot sem se vprašal tudi sam: kako ti nesrečneži danes živijo brez vozniškega dovoljenja? Nezlomljivi hrvaški duh, ki se je v svoji burni zgodovini naučil preživeti tudi hujše stvari od slovenske prometne policije, je iznašel način: D. B. in mlad istrski zakonski par, podobno kot številni drugi Hrvati, ki jim je bilo v Sloveniji odvzeto vozniško dovoljenje, sta po vrnitvi v domovino šla naravnost na policijo prijavit, da sta vozniško dovoljenje preprosto - izgubila. Nakar je hrvaška policija vestno zabeležila izgubo vozniške in jima izdala novo.

Recept se je hitro razširil po internetu in nenadoma se je javilo na stotine Hrvatov, ki so v nepreglednih slovenskih prostranstvih čudežno izgubili svoja vozniška dovoljenja, a zgodba vseeno nima srečnega konca. Slovenski prometni gestapo ima, kot kaže, svoje ljudi tudi v hrvaški policiji, saj sta tako D. B. kot mlad zakonski par poleg slovenske kazni za prekršek dobila še hrvaško kazensko ovadbo zaradi lažne prijave izgube uradnega dokumenta.

In tako smo dobili nov hrvaški nacionalni šport: zajebi Slovenca.

Komaj nekaj dni zatem, ko so izgubili prvi polčas, so se hrvaški vozniki na internetu združili v novi športni disciplini. Povod so znamenite polletne vinjete, ki jih Slovenija uvaja za cestni tranzit čez svoje ozemlje. V nekaj dneh so se na internetu odprli številni forumi in razprave o tem, kako se izogniti plačilu 35 evrov, kolikor stane polletna slovenska vinjeta.

Hrvaškim voznikom so na pomoč priskočili tudi mediji, in tako je pod naslovom "Kako pretentati Slovence" zagrebški Jutarnji list objavil pravi mali priročnik za izogibanje osovraženih vinjet: "Analizirali smo tri tranzitne smeri čez Slovenijo iz Hrvaške proti Avstriji in Italiji in tako vam ponujamo alternativne poti, na katerih ni treba plačati cestnine. Gre za smeri Macelj-Šentilj (60 km), Bregana-Karavanke (170 km) in Bregana-Fernetiči (230 km). Resda je pot daljša, vendar pa se boste izognili nakupu vinjete."

Ne morem se dovolj načuditi temu nesmrtnemu hrvaškemu duhu. Za borih trideset evrov, kolikor bodo že v Avstriji plačali samo za rundo piva - in širokogrudno pustili natakarici še pet evrov drobiža - se bodo bratje Hrvati cijazili po obvoznih luknjastih cestah in tvegali, da jim poči guma ali da se izgubijo v alpskih prepadih, izgubijo še kakšno uro vožnje in še kakšen liter bencina.

Se povsem strinjam: slovenska cestna mreža je videti bolj, kot bi bila kje na jugu Srbije in ne na jugu Evropske unije, tranzitni promet čez Maribor zaračunavajo kot avtocesto, čeprav je na teh devetdesetih kilometrih borih 14 kilometrov avtoceste, vse to je res. Toda rojak, ki se v Avstrijo odpravi iz Splita, bo v svoji domovini samo za avtocesto do Maclja plačal dvesto kun, skoraj trideset evrov, in ob vrnitvi še enkrat toliko, skoraj šestdeset evrov bo torej plačal za enkratno pot čez Hrvaško, nakar se bo vozil po štajerskih zguncanih cestah, da bi privarčeval bednih petintrideset evrov. Za kolikor se lahko, samo tako mimogrede, po Sloveniji fijaka šest mesecev. Ni mu treba, morda se tudi ne bo, se pa lahko. Čez Hrvaško pa se za šestdeset evrov pelje enkrat samkrat.

Vendar, seveda, ne gre za to. Gre za to, kot ste dojeli že sami, da se zajebe Slovence.

Kdo bo koga na koncu te zgodbe zajebal, se bo videlo na koncu poletja. Sam, recimo, nisem prepričan. Če mene vprašate, si je nekdo vso to zgodbo z vinjetami izmislil samo zato, da zajebe Hrvate. Seveda ne, da bi plačali 35 evrov, ampak ravno zato, da jih zvabi na "alternativne poti". Hrvaški priročniki za izogibanje zloglasnih slovenskih vinjet v svojih podrobnih zemljevidih "alternativnih tranzitnih poti" namreč nimajo vrisanih točnih položajev dveh največjih naravnih sovražnikov hrvaških voznikov - policijskih patrulj in semaforjev.

Izračunajte sami: za teh 35 evrov si bo Hrvat raje v gostilni ob "alternativni poti" privoščil kosilo in popil dve pivi, nakar bo opogumljen z alkoholom (125 evrov) pritisnil na plin, da prihrani čas, in z malenkost večjo hitrostjo od dovoljene (30 evrov) na osamljenem vaškem semaforju zapeljal skozi rdečo (250 evrov). Vsega skupaj ga bo prihranek 35 evrov stal 440 evrov, kar pomeni, da je na fantastični izgubi dobrih 400 evrov. Če bi vse to naredil v svoji domovini, bi plačal celih 200 evrov manj. Zakaj potem v Sloveniji? Da zajebe Slovence, seveda.

Po vrnitvi na Hrvaško je dovolj, da hrvaški policiji prijavite, da ste izgubili 440 evrov in vozniško dovoljenje. Če ste pozorno brali priročnik, bi vam morala hrvaška policija izdati novo vozniško dovoljenje in ček za 440 evrov.