Ko sem v začetku 80. let služil jugoslovansko vojsko, sem moral poslušati, kako so srbski vojaki, ki so se vračali s terena na Kosovu, pripovedovali, kako so bile stene vojaških zaporov poškropljene s krvjo in kako so številni imeli škornje okrvavljene prek gležnjev. Zadušili so kosovsko vstajo leta 1981. Nobenega občutka nisem imel, da so imela tista bitja v sivoolivnih uniformah kakšne pomisleke vesti zaradi sodelovanja v vojaški represiji. Meni se to, kar sem slišal, ni prav nič dopadlo.
Potem je prišel na oblast Milošević, zaigral na kosovsko karto, in spet mi ni bilo čisto nič všeč, kar sem gledal in poslušal. Ko so stavkali rudarji v Trepči, tiste zamisli, da bi bilo treba rudniške rove zaliti z vodo in stavkajoče utopiti kot podgane, niso bile po mojem okusu. Ne vem, kateri dan stavke je bil, ko sva s prijateljem, ki zdaj brez zadržkov podpira razglasitev samostojnosti Kosova, v njegovem najemniškem stanovanju intervjuvala nemško zgodovinarko, ki je med drugim pisala o delavskih bojih v ZDA, in vsi, ki smo tistega popoldneva bili tam, smo spotoma gledali tudi televizijo, poročila iz Trepče, in se odločili, da je treba nekaj narediti. In smo naredili tiste prve korake, ki so hitro in učinkovito pripeljali do znamenitega shoda v Cankarjevem domu v podporo kosovskim rudarjem. Med drugim sem napisal še enega od govorov.
V 90. letih je vse, kar je na Kosovu bilo slabo, postalo še slabše, in ne tedaj ne danes nisem videl ničesar takega, kar bi v mojih očeh upravičevalo tedanjo srbsko politiko v pokrajini. Veliko – preveč - je je bilo zločinske. Bila je tudi neumna, ker je bilo več kot očitno, da si bodo z njo zapravili Kosovo. Toda če ta zgodovina vsaj deloma razlaga zdajšnje dogodke, jih zato še ne upravičuje. Tale razglasitev kosovske samostojnosti ni ne prekinitev ne konec zgodovine nezakonitosti in brezzakonja, marveč je njeno nadaljevanje.
Za začetek je treba reči, da je v vsem tem - poleg vsega drugega - nekaj neusmiljeno parodičnega. Z uglašeno akcijo v Prištini razglasijo samostojno državo, istočasno pa iz EU pošljejo tja policijo, pravne izvedence, sodnike in administratorje, da bi vzpostavili pravni sistem in ga izvajali ter to državo sploh zgradili. Šef te "stabilizacijske misije", neki nizozemski diplomat, je tudi šef Mednarodnega civilnega urada, ki ima moč anulirati kosovsko zakonodajo in odpuščati kosovske uradnike. Od njegove presoje in dobre volje je odvisno, kdaj in kako bo to moč uporabljal. Vzpostavitev vladavine zakonitosti na Kosovu je naloga francoskega generala Kermabona. Tuje vojske je na Kosovu že sicer veliko in ZDA imajo tam enega svojih večjih vojaških oporišč - spomnite se, odposlanec sveta Evropa za človekove pravice Alvaro Gil-Robles ga je imenoval "mali Guantanamo". Ni mi znano, da bi razglasitev samostojnosti pokrivala te vidike. Za red in mir in varnost meja skrbi ta tuja vojska. In da se ne bi preveč zatikalo, EU načrtuje, da bo poleg dveh milijard evrov, ki jih je že vložila v Kosovo, do leta 2010 tja namenila še 330 milijonov.
Kljub deklaracijam Kosovo ni ne neodvisna ne suverena država. Država je neodvisna, če je neodvisna od vseh drugih držav, ne pa samo od nekaterih ali samo ene. Država je suverena, če nad njo ne vlada nobena druga država ali skupina držav. Aneks št. 11 Ahtisaarijevega načrta, katerega implementacijo so goreče zagovarjale ZDA, daje Natu nadvlado ne le v vojaških zadevah, marveč tudi nad kosovskimi institucijami. Kosovo ni neodvisna država samo zato, ker je postalo neodvisno od Srbije, in ni suverena država zgolj zato, ker je z razglasitvijo samostojnosti kršilo srbsko suverenost. Kosovo je tako neodvisno in suvereno, kot sta neodvisna in suverena Irak in Afganistan, če ne manj. Razglasitev te države pa bolj kot na ta dva sodobna zgleda spominja na vzpostavitev Nezavisne države Hrvatske (NDH). Tako Kosovo kot NDH je zrežirala trenutna vojaška velesila s sodelovanjem domačih politikov, brez vojne, a v interesu svetovne vojne. Tako takrat kot zdaj je v prestolnici nove države slavilo ljudstvo, uresničile so se tako imenovane tisočletne sanje. Meje je takrat varoval Wehrmacht, danes jih varujeta ameriško in francosko vojaštvo.
Mislim, da imajo prav tisti, ki opozarjajo, da je razglasitev samostojnosti Kosova kršitev mednarodnega pravnega reda. Enostransko spreminjanje državnih mej oziroma spreminjanje državnih mej brez soglasja vseh prizadetih je kršitev enega temeljnih načel listine OZN. Razglasitev samostojnosti je tudi v nasprotju z resolucijo OZN št. 1244, ki zagotavlja srbsko suverenost nad Kosovom, čeprav se pravniška mnenja o tem, ali dokument omejuje možnosti izbire končnega statusa pokrajine in izključuje neodvisnost, zdaj razhajajo. Dejstvo je, da so odločitev o razglasitvi samostojnosti sprejeli in izpeljali mimo OZN. Mednarodna organizacija deklaracije o samostojnosti verjetno ne bo mogla razveljaviti, še manj verjetno pa je, da bo Kosovo sprejeto med njene članice. Kosovo bo tako obsojeno na životarjenje zunaj institucij, ki v najvišji meri predstavljajo in zagotavljajo mednarodno zakonitost. Država, ki ni polnopravna članica sistema držav, je kvečjemu napol država.
Težko bi bilo trditi, da je bila razglasitev samostojnosti Kosova izpeljana proti volji prebivalcev Kosova. Upal pa bi si trditi, da je bila samovolja ameriške vlade konstitutivnejša od volje kosovskega ljudstva. Kosovo ni imelo niti realne moči za razglasitev države niti mednarodnopravne podlage za to. Z opiranjem na moč velesile, ki slovi po kršitvah mednarodnih zakonov, ki zaostruje napetosti v svetu in svojo voljo uveljavlja s silo, pa je zapravilo tudi svoj moralni kapital.
V tem smislu - da tisti, ki je močnejši, uveljavi svojo voljo ne glede na obstoječe zakone - je razglasitev kosovske samostojnosti nadaljevanje tistega tipa politike, ki je označeval protikosovsko srbsko politiko. Svet zaradi razglasitve samostojnosti Kosova ni postal nič boljši. Način, kako je bila samostojnost razglašena, močno prispeva k temu, da v Srbiji zdaj ne bo katarze. Ne vem, ali je evroprištinsko govorjenje o spravi bolj žaljivo ali bebasto. Poučevanje Srbov, naj se obrnejo v prihodnost, namesto da zrejo v preteklost, je oboje. Namesto da bi Srbe oddaljevala od kriminalnih vojn, ki so jih vojskovali v 90. letih prejšnjega stoletja, ta deklaracija samostojnosti podžiga patologijo, ki je Srbijo gnala vanje. Je ameriški vladi (z Ruplovim ministriranjem) uspelo zakuhati novi Versailles?
