Kot po naključju je istega dne prišel obiskat Grčijo še en nemški voditelj države. Voditeljica, kanclerka. Izstopila je iz nemškega vojaškega letala, odvili so ji rdečo preprogo, čakala jo je častna četa grške vojske, godba na pihala je odigrala nemško in grško himno, dobrodošlico ji je izrekel elegantni predsednik vlade, se rokoval z njo in jo imenoval prijateljico svoje države. Potem so jo po skrivnih poteh na hitro odpeljali v vladne palače, v katerih si je gospa za tesno zaprtimi in dobro zastraženimi vrati izmenjevala puhlice s predstavniki grške oblasti. Potem ko jih je za konec še malo pohvalila, so jo spet na hitro in na skrivaj prepeljali na letališče, vkrcala se je v nemško vojaško letalo in odletela v nebo.

Te kanclerke ljudstvo ni pozdravljalo z mahanjem in klici odobravanja. Ona ni videla ljudstva, ljudstvo ni videlo nje. Pa je bilo na ulicah 50.000 ljudi, ki bi jo bili radi videli in ji izrazili dobrodošlico in ki bi še raje videli, da bi ona videla njih. Žalostna resnica te zgodbe je, da so kanclerko, ko so jo na skrivaj prepeljali z letališča v vladne palače in spet nazaj na letališče, skrivali prav pred ljudstvom. Da se ne bi kdo iz ljudstva pririnil v vidno polje gostujoče političarke, je skrbelo 7000 policijskih specialcev v polni bojni opremi pa še nekaj vojske. Za državo, ki bi morala radikalno oklestiti javni sektor, to ni bil majhen izdatek. "Varčevanje", s katerim nas pitajo, je seveda selektivno.

Iz katere koli proračunske postavke že so vzeli denar za izredno akcijo policijskih specialcev, možje so, tako kot se v teh težkih časih spodobi, trdo delali. Menim, da so bili "konkurenčni" in da so nekaj prispevali h gospodarski rasti. Če se je kanclerka sprehodila po rdeči preprogi, je bil ulični tlak obarvan s krvjo. Policisti so mahali s pendreki, davili ljudi s službenimi prijemi, malo obrcali tiste na tleh, izstreljevali kanistre s solzilcem ter slepilne in glušilne granate, proti njim pa so frčali različni trdi predmeti. Ampak to je bil neenak boj in glavo so imeli razbito tisti, ki niso imeli ne ščitov ne čelad. In to samo zato, ker so hoteli kanclerki izreči dobrodošlico.

Po koncu dneva lahko rečemo, da je nekaj krute ironije v tem, da je grško ljudstvo pozdravljalo Hitlerja, ni pa moglo pozdraviti Merklove. Trpka ironija je v tem, da je bil tisti Hitler, ki se je z iztegnjeno roko peljal proti parlamentu, del dobrodošlice grškega ljudstva nemški kanclerki. Hitlerjevih podob je bilo še več. Na nekaterih plakatih sta nekdanji kancler in zdajšnja kanclerka nastopala skupaj, na drugih spet so Merklovi narisali tiste znamenite brke. Tako kot podobe so tudi besede govorile o okupaciji, o nezaželenosti "četrtega rajha", zavračale podrejanje Grčije in njeno kolonializacijo. Grki so izkusili okupacijo tretjega rajha, zato govorjenje o četrtem rajhu ni abstraktno blebetanje. Nad takim govorjenjem se lahko zgražamo (tako kot so se res zgražali po evrofilskih spletnih straneh, evrofili - zlasti nemški - pa tudi po drugih forumih), lahko tudi trdimo, da je zgrešeno in napačno, ne moremo pa zanikati, da so v njem mobilizirani zgodovinski spomin in politična imaginacija ter presoja. Jemati bi ga morali tako resno, kot je le mogoče.

Kamor koli in kakor koli se obrnemo, so stvari resne. Kaj je bilo sporočilo obiska nemške kanclerke v Atenah? Ciniki in naivci pravijo, da je "Grkom" sporočila, da bo njihova država ostala v evrski uniji. Realisti razlagajo, da je prišla izrazit podporo majavi, pri lastnem ljudstvu diskreditirani in osovraženi vladi, ker je ta očitno res pripravljena kolaborirati z evrsko unijo pod nemško dominacijo, Evropsko centralno banko in Mednarodnim finančnim skladom. Po mojem mnenju je bilo sporočilo grški vladi in vsem drugim vladam v šibkih državah evra predvsem eno: ne ozirajte se na ljudstvo, ne ozirajte se na to, kaj si o meni ali vas misli ljudstvo, ne ozirajte se na to, kaj ljudstvo govori. Ljudstvo ni naša skrb. Ljudstvo ni v našem vidnem polju, mi pa smo in lahko ostanemo zunaj njegovega dosega. Tudi če bomo razmontirali državo, bomo ohranili in okrepili represivni aparat. Z ljudstvom se ne bomo pogovarjali, z njim naj se pomenijo specialci. Mi bomo naše posle nemoteno sklepali med sabo, ljudstvo pa se lahko postavi na glavo ali meče na zobe. Kanclerka ne bi mogla najti primernejšega in pomenljivejšega kraja za demonstrativno lansiranje tega sporočila od Aten: tam, kjer je ljudstvo stopilo na politično prizorišče, ga bomo zbrcali z njega. Krog se sklepa: kjer se je demokracija začela, naj se tudi konča.

Kar se mi zdi, da "ne štima", pa je nekaj drugega. Na isti dan, ko je moj najljubši časnik na prvih straneh objavil poročilo o demonstracijah proti obisku Merklove v Atenah, je na mnenjski strani natisnil poziv dveh liberalnodemokratičnih članov evropskega parlamenta, Guyja Verhofstadta in starega levičarja Daniela Cohna - Bendita, naj se "Evropa" znova zaveže, da se bo tesneje politično povezala, vzpostavila federacijo. Kako naj tak poziv beremo hkrati s poročili o dogajanju v Grčiji?

Kaj, če je odgovor preprost? Kaj, če je v Grčiji že prišlo do evropske politične integracije? Kaj, če je Grčija že politično integrirana v Evropo? Kaj, če je Grčija zgled prihajajoče evropske politične povezanosti, kaj, če ponazarja, kakšna bo politično združena Evropa, kaj, če nam kaže, kaj nas čaka? Tudi če evropska federacija morda ne bo nemški četrti rajh tout court, bodo v njej odločali veliki. Pogoj za njihovo ekscesno moč in obenem njena posledica bo politična dezintegracija manjših in šibkejših držav članic ter popolna politična razlastitev ljudstva. Bogastvo bo tam, kjer bo moč, politična ekspropriacija pa bo šla vštric z ekonomsko: z bedo in revščino.