Optimizem se je, vsaj do neke, mere izkazal za upravičenega: 11. oktobra 1962, pred natanko 50 leti torej, se je v Rimu začenjal morda najpomembnejši dogodek iz novejše zgodovine katoliške cerkve - drugi vatikanski koncil. Trajal je tri napeta leta, razrahljal je okovje tedanjih skrajno togih cerkvenih struktur, dotaknil se je številnih občutljivih točk, kot so bile svoboda vesti, svoboda vere, celo svoboda ljubezni, in se na koncu ustrašil lastnega poguma. Kontracepcijo, na primer, ki jo je z 30 glasovi za in enim proti izglasovala ena od cerkvenih komisij, je po smrti Janeza XXIII., ki ni dočakal konca koncila, prepovedal njegov naslednik Pavel VI. A po koncilu vseeno ni bilo več poti nazaj.

Na njem in takoj po njem so vsaj etapno zmagovali zmerno liberalni duhovi, ki so razumeli, da militantna, triumfalistična cerkev, zazrta v svojo nekdanjo posvetno mogočnost, ne bo preživela, če ne bo začela odgovarjati na izzive časa. Ta je bil sicer še globoko potopljen v hladno vojno, v zabetonirano podrejenost žensk in odnosov v družbi nasploh, toda v nekem ameriškem laboratoriju so že preizkušali kontracepcijsko tabletko, štirje angleški dolgolasci pa so že popevali Love Me Do… V Cerkvi so se izzivov zavedeli in iznašli prelomno načelo "podanašnjenja". Koncil se je prvič jasno postavil za dialog z drugimi verstvi in celo z neverniki, bogoslužje je končno dovolil v domačem jeziku; zamejski Slovenci se še živo spominjajo prvih maš v slovenščini. Laikom je dal večjo vlogo, pokrajinskim škofom več avtonomije, sprijaznil se je s sekularizacijo. S temi in številnimi drugimi zasuki krmila je cerkveno ladjo iz strogo hierarhičnih usmeril v bolj demokratične vode. Zelo jasen je bil koncil tudi v opredelitvi mesta Cerkve v sodobnem svetu. Nismo nad svetom, temveč sredi njega, služimo vsem ljudem, bolj kot bogastvo in oblast nas zanima pristen odnos do Boga in evangelija, so sporočali koncilski možje. Celo mladi kölnski nadškof Ratzinger je tedaj zavračal "protimodernistično duhovno držo".

A koncil je po svojem cvetočem formalnem zaključku hitro začel veneti. Številni religiologi so še danes trdno prepričani, da do koncilske prenove v resnici sploh ni prišlo. Cerkveni konservativci so jo namreč vsepovsod grobo ustavljali. Prepoved kontracepcije je bila le simptom zapiranja; potihniti so morale tudi razprave o celibatu, odnosu do žensk, ženskem duhovništvu, papeževi nezmotljivosti…Morda največji poskus prilagoditve Cerkve sodobni družbi se je tako sesedel sam vase. Tudi v Sloveniji.

Slovenska Cerkev je svoj koncilski kapital zapravila predvsem po osamosvojitvi - takrat torej, ko bi ga lahko svobodno uporabila. Odpovedati se premoženju, ko ga nimaš, pač ni kakšna posebna žrtev. Stare sanje o močni, premožni Cerkvi so bile očitno preveč mamljive. Med denacionalizacijo so zato vzeli vse, kar so lahko, ostalo so iztožili, celo fevdalne posesti. Kot da se ne bi vmes ničesar zgodilo, kot da bi jim vse odvzeli komunisti. Nato so zakorakali še v sladki novi svet finančnih naložb. In žalostno pogoreli. Tudi zato, ker niso hoteli prisluhniti kritikom. Dr. Srečo Dragoš je ob 40-letnici drugega koncila daljnovidno opozoril na preteča znamenja: "Predstavniki mariborske škofije se javno hvalijo z ustanavljanjem katoliških lokalov, največje vinske kleti v Sloveniji itd. In to je šele začetek, saj glavni dobički od denacionalizacije sploh še niso unovčljivi…" Pisalo pa se je leto 2002, T-2, ki je kasneje ponujal pornografijo, še ni bil ustanovljen… Podobno je že tedaj opozarjal teolog dr. Vinko Potočnik. "Cerkev se pri prizadevanju za drugačno mesto v družbi verjetno premalo usmerja v služenje vsem ljudem, prevečkrat vsaj nekaj njenih članov daje vtis, da jim gre predvsem za politično in ekonomsko moč, za družbeno pozicijo." Tudi njega niso slišali. Zmagala je trda linija: Mahnič - Rožman - Rode - Stres. In tudi ko je sanjano bogastvo izginilo v čeljustih krize, se slovenski kleriški vrh še vedno raje zateče v napad kot v odprt, iskren premislek lastne vloge, brez skrivalnic in obtoževanj tistih, ki jim nastavljamo ogledalo.

Zadnja cerkvena dogajanja na Slovenskem kažejo, da se trda, obtoževalna linija krepi. Ni namreč najbolj skrb zbujajoče to, da je kardinal Rode v obrambi svojega dobrega imena nastopil tako nekrščansko in sovražno do medijev, ki so vendarle iskali resnico. Bolj skrbi nekritična podpora škofov in laiških struktur Rodetu. Svet katoliških laikov Slovenije je, na primer, novinarje obsodil zaradi neresničnih trditev, ne da bi pojasnil, katere so te. Da Peter S. domneva, da je Rode njegov oče, pač ni neresnična trditev. A najprej - ob predpostavki, da so stvari takšne, kot nam jih v Cerkvi prikazujejo - povejmo, zakaj "nekrščansko". Zato, ker bi človek od duhovnika pričakoval, da ve, kako huda je lahko stiska človeka, ki išče svojega očeta. Kardinal bi lahko novinarju mirno in z nasmehom odgovoril, na primer, takole: Spoštovani novinar, zagotovo nisem oče; zakaj to vem, vam je najbrž jasno. Ampak če bom gospoda, katerega mamo res poznam, lahko do konca prepričal le s testom očetovstva, ga bom opravil. Želim pomagati seveda." Majhna žrtev za sočutnega duhovnika in ogromno zadoščenje za nesojenega sina. Od kardinala, ki naj bi tudi z osebno držo demonstriral vrednote evangelija, kot so odpuščanje, boj za resnico…, bi tudi pričakovali, da bo razumel, da včasih mediji nimajo druge poti, kot da objavijo (s pričevanji podkrepljene) domneve. Predvsem pa, da novinarja, ki to stori, ne bo sodno preganjal. Papežu je njegov tajnik kradel tajne dokumente, in vendar so z rimske kurije takoj po obsodilni sodbi sporočili javnosti, da ga bo papež verjetno pomilostil.

In ne nazadnje: nihče od katoliških aktivistov, ki jih domnevno tako zelo skrbijo medijski umori - neupravičeno in nedokazano hudo medijsko obtoževanje - ni javno stopil v bran dr. Ljubu Bavconu, ko so v neki reviji skoraj istočasno z razpletom Rodetove afere zapisali, da je po koncu vojne v Škofovih zavodih osebno odbiral ljudi za morišče. Objavili so sicer tudi Bavconovo pojasnilo, da tega ni mogel storiti, ker se je iz taborišča v Nemčiji vrnil šele 20. julija 1945, in celo v arhivu našli potrdilo, da se je 26. julija javil v zbirnem centru v Kamniku. Ampak saj vemo, da so te sezname po vojni potvarjali, se je glasil novinarkin zaključek. Ko ne gre za "naše", medijski umori očitno niso moteči…