Vsaj kar zadeva vlogo slovenskih univerz, so zadeve jasne: tudi v časih ideološke represije jim ni nihče tako cinično odrekal njihove temeljne vloge - ustvarjanja novega znanja. Univerza naj bi namreč v prihodnje po Turkovo le še potrjevala znanje - to se bo rojevalo drugje - socializirala elite, prispevala k razvoju civilne družbe in bila v oporo nacionalnim državam. Po novem naj bi bile torej nekakšen ideološki mehanizem ali morebiti servis za humaniziranje (podivjanih) množic. Za znanstvene in tehnološke preboje pa naj bi v novem krasnem svetu očitno poskrbel kapital (podjetništvo). Zoprno podrobnost, da se ta običajno ne ozira na znanje, ki ni takoj in neposredno unovčljivo, neoliberalna pamet kajpak zanemari.

Nič čudnega, da bojazen pred tovrstnimi horuki v polemikah okoli sporne novele zakona o visokem šolstvu preglasi tudi nekatere smiselne argumente vladne strani. Zvita vrv lahko namreč hitro zasika. V javnosti je na primer ostalo neopaženo, kako nenavadno se največji univerzi in sindikati obnašajo do rešitev, ki povečujejo univerzitetno avtonomijo. Predlagana sprememba, po kateri bi fakultetna vodstva lahko povečala ali zmanjšala neposredno pedagoško obveznost učiteljev, je s tega vidika univerzi prijazna in vendar je minister tudi zaradi te rešitve ostro kritiziran. Kdo bi rekel, da akademiki avtonomijo načelno slavijo, v praksi pa zavračajo. Povsem jasno je namreč, da dekani najbolje vedo, kdo komaj kaj raziskovalno dela, kdo pa bi krvavo potreboval več časa za delo pri projektu. Zato bi lahko veliko bolj smotrno določali pedagoško obveznost od togih predpisov. Javna skrivnost je tudi, da ni tako malo rednih profesorjev - tem se ni treba več ponovno habilitirati - ki v resnici delajo le dobrih šest ur na teden. Ali potemtakem učitelji ne zaupajo svojim dekanom? Se bojijo "akademske" izdaje?

Odgovor je da. Celoten sistem namreč deluje tako, da na mnogih fakultetah vladajo kaste, katerih moč ni nujno premo sorazmerna z njihovimi akademskimi dosežki, novo znanje pa v veliki meri ustvarjajo prekerno zaposleni mladi sodelavci. In ti bodo po spremembah 63. člena prvi na udaru, kljub še tako odličnim dosežkom. Ko ne bo kje vzeti, bodo oni morali spokati svoje prenosnike in oditi v svet. Ministra bi to moralo zanimati, četudi ne bo on tisti, ki jih bo odpuščal. Navsezadnje so ga včeraj trije ugledni inštituti, Jožef Stefan, Kemijski inštitut in Nacionalni inštitut za biologijo, javno opozorili, da nadarjeni mladi znanstveniki in študenti pospešeno odhajajo v tujino, slovenska znanost pa nazaduje.

Nov, bolj odprt sistem kadrovanja in napredovanja bi seveda lahko dorekli skupaj, a kaj ko minister misli, da sta dialog in zaupanje humanistični izmišljiji. Predlagana sestava sveta Nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu prav tako ni uničujoča sama po sebi. V svetu so znane različne rešitve. Na luksemburški univerzi, na primer, člane upravnega odbora imenuje veliki vojvoda luksemburški. Poleg tega drži, da v zdajšnji sestavi univerza nadzoruje sama sebe. Toda izkušnje iz časov prve (in druge) Janševe vlade nedvoumno potrjujejo, da vladajoči SDS pri tovrstnih imenovanjih ne gre zaupati. Spomnimo, da je prejšnja vlada v svet za visoko šolstvo kot predstavnika zaposlenih in delodajalcev (!) med drugim imenovala svetovalca za zunanje zadeve v Janševem kabinetu. Odpor zoper novelo je zato tudi s tega vidika povsem upravičen.