Ta zgled bi bilo vsekakor pametno posnemati, vsaj dokler ne bodo zahtevali še zlatih zob, in to zaradi dveh vidikov: ta kolektivna odpoved partnerju bi med ljudmi, sitimi zakonskega jarma, gotovo sprožila neko novo, množično poskočnost, še kako dobrodošlo v teh sivih časih (a da je všečna ostarelemu mladoporočencu, je le nekoliko čudno). Poleg tega pa ta lepa gesta idealno ustreza pogledu naše politike na zadeve: kradli so eni, plačali bomo vsi. Privatiziran dobiček, nacionalizirana izguba.

No, jaz, ki sem srečno poročena, imam s to odpovedjo nekaj težav, zato sem se, zaljubljena tudi v umetnost, te dni spraševala nekaj drugega: kaj (z)more umetnost, danes, ko se v vsesplošnem kaosu zdi, da je najmanj pomembna, ko se zdi zgolj razkošje, okras ali celo pomanjšana slika velikega problema?

Na predstavi Camilla Boitela na festivalu Mladi levi sem dobila prvega izmed možnih dogovorov: slika eksistenco odrinjenih. In to tako, da jo bolje razumemo, da jo lahko prepoznamo, pri sebi ali/in drugih, in da začutimo odrinjenost kot našo skupno skrb; v njegovi predstavi je šlo namreč prav vse narobe. V tem oniričnem svetu odrinjenega slehernika ni nič trdnega, celo subjekt sam ne: tisti, ki utrujen leze v posteljo (o, kakšen dan, prav vse pod rokami mu razpada), ima svojega dvojnika, ki leze iz nje, v svet, ki se podira, razkraja, in ki ga nadzira svetilničar, tam na visokem stolu (avtor predstave je Francoz in ne ve absolutno nič o naših svetilničarjih, op.p.). Ta božji uč drži ljudi na nitih in osvetljuje zdaj eno, zdaj drugo katastrofo: ne le, da se vse ruši, tudi gravitacija deluje v nasprotno smer in vleče noge v nebo in zemlja se nagiba kot barka v valovih in svet je iz tečajev, čisto postrani, in človek le nebogljeno skovika, komičen v svojih obupnih naporih, nenehnem trudu, da bi stvari uredil, da bi prilezel do steklenice vode (je zmanjkuje?) in hišo pometel. Vse to humorno, poetično in tragično hkrati, v svetu, zgrajenem iz odpadkov, za zdaj še edinem materialu brezpravnih. (A ne več dolgo - Nemčija že reciklira 90 odstotkov vseh smeti. Tudi naše smeti so že sprivatizirali in so postale denar, ne morete jih več podariti, tudi pri nas tiste, ki v stiski brskajo po njih, doleti 2000 evrov kazni.)

Smeti, te so bile tudi navdih japonskega umetnika Kyoheija Sakaguchija, arhitekta, ki se je vprašal: ali ni popolnoma noro, da človek vse življenje gara za to, da plača svoje domovanje? Medtem ko je istočasno na Japonskem osem milijonov praznih stanovanj? (In podobno tudi povsod drugod.) Ali ni skregano z zdravo pametjo, da so arhitekti plačani v odstotkih od vrednosti zgradbe in imajo torej ves interes, da njena cena leze v nebo? Sakaguchi misli revolucionarno, v izvornem pomenu besede (lat. revolutio obrat, preobrat), vendar ni revolucionar, nasprotuje vsakem nasilju. Njegov preobrat so postopni praktični koraki: pri tokijskem brezdomcu se je naučil zidanja domovanj iz najdenega odpada, od lesa, lepenke do sončnih celic, in te svoje hiške je postavil na kolesa (eno je predstavil tudi v Ljubljani), s čimer se je izognil zakonu o prepovedi gradnje na tujem ozemlju. Sakaguchi zakone spoštuje, a jih skuša nenehno spreminjati, če postanejo ljudem škodljivi; eden takih škodljivih zakonov je gotovo posedovanje zemljišča. Prav zato je v svoj dom, v veliko najeto hišo, povabil Japonce, ki so v potresu izgubili domovanje. Prišlo je veliko otrok iz Fukušime, zato je pozval ljudi po vsej državi, naj mu dajo v uporabo svojo prazne hiše ali zemljišča. Zgradil bo zastonj hiše, zastonj vasi za vse, ki nimajo kam. Eno ogromno parcelo je že dobil v uporabo.

Vaja v praktični utopiji, imenuje Sakaguchi svoje početje, in dodaja: treba je razširiti sistem, treba je razširiti občutek za prostor, treba je razširiti domišljijo, najti nove, pravičnejše načine sožitja. Točno: in treba je biti dovolj svoboden, da si upaš zapustiti zabetonirane obrazce.

Nenavadno naključje, toda na isto dilemo precenjenih stanovanj po svoje odgovarja tudi Ikea, ki je začela graditi nizkocenovna stanovanja. V času, ko so špekulacije dvigovale cene nepremičninam do neba, dokler se ni to razpočilo, zgradbe pa zdaj gostijo le duhove, švedski palček spravlja v preplah nepremičninske špekulante: takšno sporočilo ljudem, da je možno tudi drugače, ceneje, bi jih lahko zares dotolklo.

In potem smo dobili, pod taktirko Španca Rogerja Bernata, še državo Stara elektrarna in čisto pravi parlament. Najprej je veljalo "en človek en glas" in je bilo zabavno, še posebno ker je "statistični administrator" nenehno komentiral večinske odločitve in nas begal z njihovimi možnimi posledicami. Potem so nas razvrstili v pare po sorodnosti mnenj in končno v stranke. Ta zadnja faza je bila najbolj dolgočasna, bilo je že pozno zvečer, bili smo že utrujeni, odločali smo tudi o istih rečeh kot prej, znotraj strank so se pojavile razlike v mnenjih in eni člani so postali bolj glasni, drugi bolj pasivni… Je Bernat posnemal naš parlament v času sprejemanja Zujfa? Ali pa nam je zgolj demonstriral univerzalno dejstvo, da neposredna demokracija angažira, posredna pa je vse bolj odtujena in jo na koncu obvladujejo strankarski liderji?

Festival se je končal z lutkovno predstavo Živalska farma Georgesa Orwella, ki jo je izvrstno "prepesnil" Andrej Rozman Roza. Toliko lepih prizorov o Vodji, ki ima vedno prav, o nujnosti zategovanja pasov in trdega dela ljudstva, o gradnji TEŠ 6, o pravih in nepravih himnah in o tem, kako so se živali otresle zatiralskih Ljudi, nato pa so jim zavladali Pujsi - pa kako je to mogoče, da je Orwell že leta 1945 poznal usodo naše zgodbe o uspehu?