Slovenija je del bogatega sveta, sveta, ki ima vodo, ki ima rodovitno zemljo, gozdove, šole, bolnišnice, kulturne institucije, drugo infrastrukturo, še kar delujoč socialni sistem in ki ima menda kar sposobne ljudi. Ne štiri milijone pridnih rok, ampak preprosto sposobne ljudi. V takšni državi se ne bi smela nikoli zgoditi kriza, ko naj bi bila trava edina hrana.

Ne bi se smela zgoditi niti v katastrofičnih napovedih državnih voditeljev. Pa četudi se eden najprej tri leta vpisuje med vlakovodje, nato pa v potegovanju za službo predsednika države pakira nogavice, vozi valjar, asfaltira in bo jutri našel kakšno opravilo v operacijski sobi. Pa četudi drugi že več kot tri desetletja sledi vcepljeni doktrini specialne vojne proti zarotnikom in zna menda udariti po mizi (to naj bi bila sicer najbolj svetla lastnost nekega prekmurskega ministra), medtem pa je patriot, svetilničar ali znanilec teme. Ki nas bo zagrnila takrat, ko bo po lastni napovedi ugasnil luč in odšel, ker tako ali tako ne bo imel več nobenega dela. Ne kot predsednik vlade in tudi sicer ne. Z njim pa tudi noben od nas.

Kadar se po naključju znajde v debati o slovenski krizi, začnejo Tomu Križnarju nejevoljno begati oči, začne se nemirno presedati in je samo sekundo od tega, ko nam bo zabrusil, da ne razume, o čem govorimo, da smo popolni bedaki in da imamo v delu sveta, v katerem smo, vse možnosti dostojnega, celo kakovostnega življenja - prav vsi.

No, tisti, ki so si gradove gradili iz peska, jih bodo le težko obdržali z nekaj novimi gradbenimi posegi. Mnogim so se že spremenili v kupe peska ali v blatne potoke, ki so s seboj odplavili še nekaj okolice. Drugim se, kljub kreditom, stolpiči krhajo in z vetrom izginjajo v nič. Svoje peščeno zidovje bodo še dolgo plačevali s suhim zlatom. Z zlatom, ki jim ga bo dala država iz svojih rezerv (če kaj takšnega sploh še obstaja) zato, da bi jo oni v zameno ohranjali na bogati strani sveta. Razumi, kdor more!

Kako dolgo bomo še razmišljali o sebi kot brezosebnih protagonistih izmišljotine o štirih milijonih pridnih rok? (Dva milijona teh smo tako že izbrisali, ker so nam kazili zamišljeno podobo idilične podalpske razglednice, ali pa smo jih s kopico socialnih in vzporednih transferjev postavili na pasivno stran družbe.) Kako dolgo se bomo uklanjali politiki, ki nas je spremenila v zasvojence, odvisne od podpor in sistema? Kako dolgo bomo še sledili veri, da ima trg vedno prav, ne da bi pomislili, kaj vendar sledi temu prav? Kako dolgo jih bomo še opazovali, kako se praskajo po glavi in si izmišljujejo vedno nove načine pakiranja ter plasiranja zlata in praznih obljub? Kako dolgo jim bomo dovoljevali, da nas izrabljajo za svoje eksperimente, se ukvarjajo s fiktivnimi investitorji in fiktivnimi finančnimi trgi, namesto da bi se ukvarjali z urejeno državo?

V urejeni državi, ki je kot diskreten servis v podporo svojim državljanom in jih ne poskuša frustrirati na vse mogoče načine, bi se veliko bolj jasno pokazalo bogastvo, ki ga imamo okoli sebe in v nas. Zbudili bi se iz pasivnosti, v katero smo bili potisnjeni, ter odkrili vire in zaspale sposobnosti.

Veliko je bilo zgodovinskih in družbenih razlogov, da je na primer Pomurje za četrt stoletja zaostalo za razvojem v osrednji Sloveniji. Da danes v kazalnikih brezposelnosti dosega skoraj dvajset odstotkov populacije, pa je le delno zgodovinski razlog - in predvsem zgodovinski nesmisel. Ta se je zgodil, ko so kmete spremenili v priučene delavce, ki so potem še kar solidno živeli ob skromnih plačah in ob pridelku s kmetij, kjer so za svoje potrebe delali popoldan in v času bolniških. Skupaj s starši, ki so k družinskemu proračunu prispevali komaj ali nikoli vplačane kmečke in gospodinjske pokojnine. Uspešna zgodba se je lahko zgodila tudi tako, da so se s petnajstimi zaposlili v tovarni, in če je kdo iz družine dobil še delo v Avstriji, so imeli pri tridesetih svoje lastne hiše in vso mehanizacijo za male kmetije, otroke pa so lahko poslali študirat, kar koli so pač ti želeli. In ti so študirali marsikaj, kar jim je ponujala množica študijskih programov. Bolj redko agronomijo, živilsko tehnologijo ali kaj podobnega, s čimer bi svoje podedovane kmetije lahko obudili v majhna družinska podjetja.

Njihovi stari starši ostajajo danes brez državnih pokojnin, njihovi starši brez odpravnin čakajo na mesec, ko se bodo spremenili v upokojence, oboji pa zbirajo ostanke morebitnih prihrankov, da jih kot večno žepnino, pri tridesetih in nekaj, dajejo svojemu študentu. Ta je pred leti diplomiral, morda pridobil tudi kakšen znanstveni naziv, vendar ni bil še nikjer za dlje časa zaposlen. Skozi podaljševanje študentskega statusa se mu je zdelo sprejemljivo, da lahko pomaga v trgovini, streže v bifeju, kdaj pa kdaj koga preseli… Je morda kdo od tistih, ki so se borili za ohranitev študentskega dela, zadnje čase preverjal, kolikšen je novi davek na to delo in kdo še zaposluje študente? Ali kdo od tistih, ki so odločali o sesutju pokojninske reforme, ve, da se danes osebe s polno delovno dobo v kulturni instituciji - z visoko izobrazbo, znanstvenim nazivom in vsemi napredovanji - upokojujejo z okoli 800 evrov neto pokojnine? Kako prav bi zdaj za neko prihodnjo delovno dobo ali dopolnjeno pokojnino prišlo šestnajst ur, mar ne?

Ob teatralnem dokazovanju politikov, da si znajo kruh zaslužiti v čaščeni skupini milijonov pridnih rok, namesto da bi cenili svoje in njihovo delo kot tisto, ki ga nekdo pač zna ali ne. Ob občinskih svetnikih, ki pri množici ustrezno izobraženih načrtno zmanjšujejo potrebne kriterije izobrazbe za direktorje javnih zavodov, da bi lahko zaposlovali po svoje. Ob preziru do vsega, kar ni naše, kar ne misli kot mi, kar ne dela kot mi, se je težko nadejati osamosvojitvi pameti. Pa vendar, kaj bi drugega še potrebovali na tej bogati strani sveta, kjer nam ni treba jesti trave?

Metka Fujs je direktorica Pokrajinskega muzeja v Murski Soboti