Odločilni premik, zaradi katerega je Evropa v urejanju odnosov med posvetnim in posvečenim slednjič ubrala svojo lastno pot, pa so po vsem videzu prinesle verske vojne v 17. stoletju na čelu s tridesetletno, ko se je prenekateremu mislecu zazdelo, da bi bilo brez med seboj tekmujočih (krščanskih) konfesij življenje veliko lažje.

Dediči omenjene stopnje so zlasti v Združenih državah Amerike. Ker je veliko zgodnjih priseljencev na novo celino ušlo prav pred ekskluzivizmom v svojih okoljih dominantnih veroizpovedi, jim ni moglo priti na misel, da bi v svoji novi domovini vzpostavili kaj takega kot državno cerkev. A so se pri tem že ustavili. V Evropi pa je francoska revolucija izpeljala poostritev, ki je razmerje med državo in njenimi verskimi skupnostmi, kot jih bomo začeli imenovati nekoliko pozneje, v naslednjih dveh stoletjih spremenilo v veliko travmo. Revolucionarji 14. julija so v različnih fazah svojega podviga namreč izpeljali vse stopnje slovesa od ustaljenih oblik vključenosti organizirane religije v družbo. Tukaj je bila odpoved modelu državne cerkve šele prvi korak. Sledila je razdelitev duhovščine na pravo, državi lojalno, in nepravo, nato pa izgon vsega tradicionalno verskega (v Franciji pač v prvi vrsti katoliškega) iz javnosti. Revolucionarni eksperiment je bil kljub svoji brutalnosti relativno kratkotrajen, ker je Napoleon kmalu ugotovil, da bi bil brez vidnega Božjega blagoslova bolj klavrn cesar, in se je pogodil z uradnimi predstavniki "veroizpovedi večine Francozov".

Toda duh je ušel iz steklenice. Proticerkveni gorečneži so dokazali, da je mogoče cerkev povsem pregnati v ilegalo, pa se zaradi tega ne podre nebesni svod. Njihov zgled je poslej nezadržno vabil k posnemanju. Predvsem v deželah s tradicionalno izrazito navzočnostjo katolištva, ki je zgodovinsko kazalo največ volje po soljenju pameti državam in njihovim državljanom.

Na tem mestu je sicer potreben medklic. Res se učbeniki (katoliške) cerkvene zgodovine, če izhajajo izpod peresa katoličanov, pogosto berejo kot napeta epopeja o neutrudnem boju izrazitih cerkvenih osebnosti s posvetnimi oblastmi za neodtujljive pravice Katoliške cerkve, kjer junaki kova Ambrozija Milanskega, Stanislava Krakovskega ali Józsefa Mindszentyja ne pokleknejo pred nikomer in se ne ustrašijo nobenega trpljenja. Vsakdan je bil seveda nekoliko drugačen in v njem so bili konflikti načelne narave med cerkveno hierarhijo in državnimi oblastniki prej izjema kot pravilo. Madžara Mindszentyja je denimo papež Pavel VI. tako rekoč prodal za nekaj drobtinic z mize "golažnega" socializma. Česar v učbenikih vsaj v mastnem tisku kajpak ni.

Če skušam zdaj spet najti rdečo nit, je celo za s katolištvom zaznamovano in obremenjeno družbo, ki je za nameček doživela lastno revolucijo, na Slovenskem izpeljava ločitvene ideje v nekem trenutku dosegla skoraj absurdne razsežnosti. Razumljivo je dolga stoletja trajajoči monopolni položaj Katoliške cerkve pri marsikom zbujal močan odpor že takrat, ko o njem še zdaleč ni bilo oportuno govoriti. Tudi je bilo v predvojnih razmerah veliko nezdravega, kar je nazadnje usodno razklalo celo katoliško skupnost samo. Vendar si je bržkone malokdo lahko predstavljal korenitost porevolucionarnega preloma. Katolištvo in krščanstvo pri nas nista bila izgnana samo iz politične javnosti, bila sta izgnana tudi iz kulture in v veliki meri celo iz jezika. Žongliranje s poimenovanji praznovanj v tujini, kjer so velikonočne počitnice postale spomladanske, in skrb za to, da otrok preživeta krščanska terminologija ne bi okužila s strani klasikov Hansa Christiana Andersena ali Karla Maya, sta le dva značilna zgleda. Zelo dobro so mi po drugi strani znane zgodbe, kako se otroci v šoli niso smeli pohvaliti z obiskom pomembne cerkve na morju ali s samoumevno prošnjo Mariji na Brezjah, naj poskrbi za čim prejšnji prihod lunaparka v njihovo domače mesto. Če se je kak vrtičkar v svojem otroškem navdušenju vseeno spozabil, so ga mamine solze doma za vse večne čase naučile, da je ločitev cerkve in države v Sloveniji resna zadeva. Ne nekaj postranskega kot v Nemčiji ali vse bolj celo v Franciji.

V drugačne čase se je ob takem zelotstvu preneslo precej shizofrenih pojavov na osebni in družbeni ravni. Marsikateri vernik se še danes nervozno odzove ob kakšnem javnem znamenju verske pripadnosti pri svojih tovariših. Drugi seveda nereflektirano ujčkajo podobo težkega položaja svoje skupnosti izpred desetletij, kot da vmes kljub vsemu ne bi prišlo do deloma tektonskih premikov. Kalimerovski refleks ima pač mnogo prednosti.

Brez vsake stične točke sta nadalje dva prevladujoča pogleda na položaj največje cerkve pri nas. Že omenjeni kalimerovski refleks, ki onemogoča videti večino svetlih plati, se meša s predstavo o Katoliški cerkvi in njenih predstavnikih kot nevarni teroristični organizaciji. Najbolj ironično je, da so eni in drugi smrtno prepričani o resničnosti svojih predstav in jim slednje zares povzročajo muke. Seveda se da oboje na svoj način razumeti. Oddaljeni spomini na nekdanjo cerkveno dominacijo v kombinaciji z navajenostjo na stanje, ko krščanstva v javnosti preprosto ni bilo, res lahko že eno televizijsko mašo na mesec naredijo za teroristično dejanje. In za verujočega, ki je nekoč moral za božič sedeti v šoli in pisati kontrolko, je stalno opletanje s tem, od kod vse bi bilo treba katolištvo ponovno izgnati, (pre)hitro znak za preplah.

Slovenska različica udejanjanja francoskega revolucionarnega modela je, ker pušča malo prostora za zdravo vmesnost, sočasno idealni humus za vzgojo za neodgovornost. Spričo diametralno nasprotnih pogledov v družbi se obe strani, tako "cerkvena" kot "laična", čutita zavezani zgolj svojim somišljenikom, ne družbi kot celoti in dejstvom. Navsezadnje je bilo to lepo vidno tudi ob zadnjih težavah mariborske nadškofije.

Dr. Aleš Maver je zgodovinar in latinist in urednik spletnega portala casnik.si.