Letošnjo okroglo obletnico slavnega atentata so v Pragi proslavili še posebej odmevno. Med drugim so v središču mesta postavili repliko koncentracijskega taborišča, o čemer so pisali številni svetovni mediji.

Njunega dejanja, za katerega sta na Angleškem izšolana padalca plačala z življenjem, se namreč vse tamkajšnje politične sile spominjajo z nedeljenim ponosom, brez opomb in pomišljajev zaradi srhljivih posledic. Nacisti so med represalijami po uboju Heydricha usmrtili 1500 ljudi, med njimi vse družinske člane zarotnikov, z zemljo so zravnali dve vasi in več tisoč ljudi odgnali v taborišča smrti. Odpornikom na Češkem, ki so skrivali Kubiša in Gabčika, je bilo to vnaprej jasno, zato so ju hoteli odvrniti od tega dejanja. A se nista dala. Kljub temu se je atentat zapisal v češko zgodovino s svetlečimi črkami. Tudi za konservativnega obrambnega ministra Vondro pomeni "najboljšo vojaško akcijo tega naroda v 20. stoletju". 94-letni Alois Denemarek, ki so mu zaradi pomoči enemu od ranjenih zarotnikov pobili vso družino, je za BBC pribil brez okolišanja: "Vedno pravim. Cena je bila visoka, ubili so mi brata, oba starša in na tisoče drugih ljudi, toda nič se ne more primerjati s tistim, kar bi izgubili, če bi Heydricha pustili živeti."

Tako je s temi zadevami na Češkem. Ve se, kaj je bilo zlo, kdo je bil zanj odgovoren in kolikšna je (bila) cena svobode. V Sloveniji so zadeve kajpak bolj "kompleksne". Denemarekovo neomajno stališče, da še tako veliko trpljenje ne more zasenčiti pomena oboroženega odpora, pri nas še malo ni samoumevno. Nasprotno, še vedno je na delu kolektivno mazohistično (samo)sramotenje, ker leta '41 in '42 nismo križemrok gledali, kako nas okupator spreminja v sužnje svojih interesov, ampak smo se kljub majhnosti uprli. Besno. Z orožjem.

Očitkov so danes v lepem delu javnosti skoraj bolj kot takratni zavojevalci deležni tisti, ki niso hoteli čakati na "pravi" čas, "pravo" priložnost za upor in niso hoteli "razumeti", da bi bila cena upora - če in ko bi se zanj odločili - s pomočjo tako imenovane taktične kolaboracije menda veliko nižja. Po tej logiki, ki preveva skoraj vsako komemoracijo domobranskih žrtev, so, na primer, partizani, ki so v Ljubljanski pokrajini v tem istem, ključnem letu vojne izvajali dobro organizirane sabotaže in napadali italijanske postojanke - in imeli pri tem na stotine žrtev - ravnali nepremišljeno ali celo barbarsko. Italijane so namreč, kot je zapisala ena od, pogojno rečeno, desni opciji naklonjenih zgodovinark, "spodbudili k neusmiljenim represalijam, pogosto k maščevanju, zaradi katerega so trpeli predvsem nedolžni vaščani".

Tovrstno poudarjanje, ki smo mu priče vsako leto v tem času, hote ali nehote implicira, da so partizani odgovorni za civilne žrtve. Z drugimi besedami: ko slavimo ofenzive in partizanske uspehe, pred dnevi na primer 70. obletnico slovite roške ofenzive, slavimo barbarsko neobčutljivost za trpljenje prebivalstva, ki da je zato imelo eno samo možnost - svoje življenje in premoženje zaščititi z organiziranjem v vaške straže in sodelovanjem z okupatorjem. Jan Kubiš in Josef Gabčik bi se po tej logiki morala zagovarjati zaradi barbarskega izpostavljanja civilistov ali celo zaradi soodgovornosti za nacistično nasilje.

Od minimiziranja temeljnega zla, okupacije in zamenjevanja vzroka s posledico, torej okupacijskega nasilja s trpljenjem civilistov, je le korak do minimiziranja krivde tistih, ki se temu zlu niso hoteli ali zmogli upreti. Tudi minulo nedeljo smo na komemoraciji za žrtve povojnih pobojev v Rogu znova slišali, da je usodna razklanost slovenskega naroda (le) rezultat "zločinske revolucije", nič pa o tem, da je tudi rezultat napačne politične, cerkvene in vojaške presoje tistih, ki so sicer legitimno zavračali revolucijo. Obnova Slovenije, h kateri je na tej isti slovesnosti pozval vatikanski nuncij Juliusz Janusz, je ob tovrstnim ideološki vkopanosti lahko le pobožna želja…

A tudi druga stran bi si lahko ob obletnici atentata na esesovskega ljubitelja godalnih kvartetov odgovorila na nekaj neljubih vprašanj. Le dan zatem, ko sta Kubiš in Gabčik pokončala Heydricha, je pod streli atentatorja obležala tudi žrtev na našem koncu Evrope, v Streliški ulici v Ljubljani. A tega atentata se v Sloveniji na nacionalni ravni ne spominjamo. Še več, zdi se, da bi ga raje pozabili. 26. maja 1942 je namreč vosovski likvidator umoril univerzitetnega profesorja dr. Lamberta Ehrlicha. Po nekaterih dokumentih zato, ker naj bi kot duhovni voditelj člane akademskega kluba Straža "pripeljal na pot sodelovanja" z okupatorskimi oblastmi, pa čeprav je bil prav Erlich med tistimi, ki so pri Italijanih malo pred likvidacijo s spomenico ostro protestirali zaradi ukrepov okupacijske oblasti.

Erlich ni bil edina žrtev atentata to leto. Pod streli likvidatorjev so v Ljubljani druga za drugo umirale pomembne osebnosti iz katoliških krogov, med njimi študent medicine Jaroslav Kikelj, dr. Marko Natlačen in na desetine drugih. Po podatkih raziskave Inštituta za novejšo zgodovino so VOS, Narodna zaščita in partizanske enote do konca julija povzročile smrt kar 800 civilistov. In vendar se "narodnoosvobodilna stran" nikoli ne spotakne ob vprašanje, vsaj javno ne, zakaj niso bili odporniškega gneva v enaki meri deležni visoki uradniki okupacijskih oblasti. Pa je vprašanje več kot na mestu.

Sedemdeset let po izbruhu revolucionarnega nasilja je menda čas vsaj za to, da se tudi na proslavah pošteno in odprto prizna, da motivi za medvojno (in povojno) obračunavanje s civilisti niso bili le osvobodilne narave. Predsednik države, ki je govoril na sobotni slovesnosti ob 70. obletnici Notranjskega odreda in roške ofenzive, ne bi, na primer, z ničimer oskrunil spomina na slavne boje zoper vojne hudodelce na Slovenskem, če bi vsaj z besedo dal vedeti, da je k medvojnemu terorju prispevala tudi instrumentalizacija odpora za revolucijo. Pa je raje - revolucije - tudi omenil ni.

Se mu je pa zdelo vredno opozoriti, da smo danes "lahko samozavestni in dostojanstveni v zavesti zmage" in da to "od nas terja etika zmagovalcev". Že res, a etika zmagovalcev terja tudi, da končno že civilizirano pokopljemo žrtve vojnih hudodelstev, ki jih je povzročil ta isti zmagovalec, in do konca preiščemo zločine. Predsednik Türk je spet enkrat zamudil priložnost, da bi k temu jasno pozval tiste, ki za to lahko poskrbijo. Med drugim vlado Janeza Janše, ki ga v nasprotju s prejšnjimi leti letos v Kočevski rog ni bilo. Govoriti o sočutju je očitno lažje kot sočutno vladati.