Kot vemo, so evropske države skupaj z Evropsko centralno banko od pomladi 2010, ko je izbruhnila grška dolžniška kriza, sprejele več ukrepov neposredne in posredne pomoči v krizi najbolj prizadetim državam. Pokazal bom, da je najvišja stopnja verjetnosti izstopa ene ali več držav posledica prav teh ukrepov. Ukrepi, ki so bili deklarativno sprejeti za preprečitev razpada evrskega območja, so torej verjetnost tega dogodka povečali in ne zmanjšali.

Razlog je v dejstvu, da se je zaradi reševalnih ukrepov in posegov ECB zmanjšala zainteresiranost zasebnega, predvsem finančnega sektorja za ohranitev evrskega območja v današnjem obsegu, povečala pa zainteresiranost javnega sektorja. Ker gre pri slednjem za vprašanje prenosa bremena razpada denarne unije na davkoplačevalce, katerih premoženje politiki zelo radi trošijo, bo dogovor o razmeroma urejenem izstopu neke države lažje dosegljiv kot v primeru, ko bi se to moralo zgoditi v interakciji med zasebnimi institucijami na trgu. Pri slednjem bi bil nastop novega kaosa na finančnih trgih veliko bolj verjeten in s tem tudi večji strah pred razpadom evrskega območja.

Od izbruha grške dolžniške krize so Grčija, Portugalska, Španija, Irska in delno tudi Italija dobile finančno pomoč skozi naslednje instrumente. Najprej bilateralna posojila med posameznimi državami oziroma tako imenovani GLF-program. Nato posojila prek Evropskega sistema za zagotavljanje finančne stabilnosti - EFSF. Nato sta tu še dve vrsti ukrepov Evropske centralne banke. Prvo je njen program stabilizacije obvezniških trgov (SMP), drugo pa klasični posli refinanciranja nacionalnih obveznic poslovnim bankam v okviru zadolževanja slednjih pri ECB. Za te velja, da so na več kot trikratni ravni v primerjavi z obdobjem pred krizo.

Spomnimo se diskusije o tem, komu najbolj koristijo ti ukrepi. Prizadeti državi, na primer Grčiji, ali francoskim ter nemškim bankam, ki so do Grčije močno izpostavljene. Spomnimo se tudi diskusije iz leta 2010 o tem, da na primer Grčija bolj kot finančno pomoč potrebuje razvojno pomoč. Njeno gospodarstvo je, in to se danes potrjuje, kronično nesposobno rasti. Zaradi tega je tudi nesposobno odplačati dolgove. Reprogrami dolgov tako samo kupujejo čas. Vendar komu?

Vsekakor je finančna pomoč kupila čas Grčiji sami. V vsakem primeru namreč velja, da finančna pomoč v prvi vrsti koristi državi prejemnici. Bankrot države in izstop iz evrskega območja, čeprav mogoče neizogiben, je najslabši, vsaj kratkoročno, za državo, ki to stori.

Vendar je vprašanje obstojnosti evrskega območja vprašanje, kdo je imel koristi od kupovanja časa v drugi vrsti. Tako se je že leta 2010 poudarjalo, da so to banke zahodnoevropskih držav, vendar ne toliko na račun državljanov Grčije ali Španije, temveč predvsem na račun davkoplačevalcev drugih držav evrskega območja. Poglejmo, zakaj.

Center za ekonomsko-politične študije iz Bruslja je pred kratkim objavil kratko analizo stroškov izstopa Grčije. Iz poročila sledi, da so zasebni kreditorji prek zgoraj omenjenih ukrepov pomoči Grčiji močno zmanjšali svojo izpostavljenost do Grčije. Povedano drugače, prek finančne pomoči je Grčija odplačevala svoj dolg do zasebnega sektorja, vmes pa so prek držav, ki so dale pomoč, med njimi je tudi Slovenija, kreditno izpostavljenost povečali davkoplačevalci teh držav. Na tak način so v letu 2011 nemške banke zmanjšale svojo izpostavljenost do grških bank za 50 odstotkov, najbolj izpostavljene francoske banke pa za 60 odstotkov. Gledano kot celota, so poslovne banke iz zahodne Evrope znižale svojo izpostavljenost do Grčije glede na stanje iz leta 2009 za 53 odstotkov. Letos se ta proces še nadaljuje, tako da smo ta trenutek verjetno že prek 60 odstotkov. Znižanje izpostavljenosti zasebnega sektorja pa pomeni povečanje izpostavljenosti držav in njenih davkoplačevalcev.

Vzorec, ki je v javno dostopnih dokumentih dobro dokumentiran za Grčijo, je podoben tudi za Portugalsko, Španijo in Italijo. Poglejmo si samo primer triletnih posojil, ki jih je trgu v decembru in februarju ponudila ECB. Prinesel je začasno olajšanje na trgih obveznic problematičnih držav, vendar v bistvu zgolj zato, ker so se na tak način države v težavah od evrskega območja bolj izolirale namesto integrirale. Zakaj? Večino posojil ECB so vzele banke problematičnih držav, največ španske. Čeprav ni bilo nikjer nobene formalne zahteve za to početje, je bilo implicitno, da morajo ta sredstva banke plasirati v nakupe nacionalnih obveznic. Povedano drugače, španskih obveznic so se znebile na primer nemške banke, kupile pa so jih španske. Problem (ne)vzdržnosti španskega dolga je tako vse manj nemški ali francoski ter vse bolj španski. Tako bi tudi hipotetičen bankrot španske države danes bil manj francoski ali nemški problem, kot je to bil še pred dvema letoma.

Opisani mehanizem je splošen za vse države, ki so danes najbolj prizadete v dolžniški krizi. Kdor podrobno spremlja dogajanje v našem bančnem sektorju, ve, da se tudi Slovenija vse bolj utaplja v ta proces. Bilateralne pomoči Grčiji in Portugalski, mehanizem EFSF in ukrepi ECB kratkoročno sicer dajejo določeno olajšanje trgom, v ozadju pa poteka močan proces finančnega zapiranja držav pred trgi zasebnega kapitala in ograjevanja pred močno mednarodno finančno okužbo. Ker države svoje zadolženosti ne zmanjšujejo, temveč jo celo povečujejo, se dolg kopiči na uradnih oziroma javnih institucijah. EFSF in ECB tako postajata vse bolj izrazita finančna popkovina med državami evrskega območja. Če je pred krizo veljalo, da je uvedba evra poskrbela za visoko finančno integracijo oziroma močno prepletenost finančnega krvožilja držav, je danes vse več finančnega krvnega obtoka speljanega prek omenjene uradne popkovine.

Kaj to pomeni za verjetnost izstopa kakšne države iz evrskega območja? Poseg v razvejano in prepleteno krvožilje bi pred dvema letoma lahko povzročil neslutene zaplete na finančnih trgih. V najslabšem primeru hujšo kataklizmo kot ob propadu banke Lehman Brothers. Danes pa države na uradni ravni že pripravljajo načrte, kako prerezati popkovino, ki je ostala. Danes nismo več daleč od možnosti, da se ta popkovina za kakšno države prereže ob koncu tedna. S pretrganjem popkovine bodo sicer nastali stroški, vendar jih bodo bistveno manj občutile banke in veliko bolj davkoplačevalci. Stroške kratkoročne finančne panike nam je politika tako spremenila v višje dolgoročno davkoplačevalsko breme.