Ja, nekje sredi neprehodnih pragozdov Južne Amerike, med ležernim plutjem po mogočni reki in oprezanjem za sedemmetrskimi anakondami, bi se dalo celo umirati od smeha ob ugotovitvi, da neki evropski banana republičici v resnici sploh ne vlada njen skoraj izvoljeni premier Janez Janša, kot si to velika večina državljanov in tudi on sam domišlja, ampak ji, nasprotno, vlada strah pred njenim skoraj izvoljenim premierjem Janezom Janšo.

Smejal bi se lahko torej od civilizacije odrezani človek temu paradoksalnemu dejstvu, dejstvu, da Janezu Janši (politiku, da ne bo pomote) nič tako zelo ne pomaga vladati svojim državljanom kot vse tiste srhljive pripovedke o njegovi zloglasnosti, ki na skrivaj krožijo med ljudmi in sem ter tja končajo na naslovnicah časopisov in zaradi katerih potem večina visokih uradnikov pred njim in njegovimi sodelavci trepeta, kot trepetajo le še dalmatinčki pred Cruello de Vil.

Krohotal bi se morebiti, ker je, roko na srce, res zabavno, da je Janez Janša z leti postal Milan Kučan za levičarje, glavni junak druge polovice slovenskih grozljivk in filmov katastrofe, s katerimi levi mediji vsakodnevno strašijo male leve otroke. Po kolenu bi se pokal od smeha, ker enako kot zaradi enega hropečega upokojenca vasletki in šurlice še vedno močijo svoje zibke, tudi on, Ivan Janez I., osebno povzroča neštete nočne more naročnikov Mladine in študentov FDV, ki si ne morejo kaj, da ne bi iz noči v noč sanjali o tem, kako strašen in grozen in nevaren in za našo družbo poguben je ta naš Janči.

A najsi vse to z varne razdalje deluje še tako smešno, pa je od blizu videti žalostno, da številnim odraslim ob pogledu na politika Janeza Janšo dobesedno zastane kri v žilah in da namesto navadnastega plešastega gospoda srednjih let, ki rad hodi v hribe in se vsake tri mesece celo simpatično nasmehne, pred seboj vidijo le reinkarnacijo Freddyja Kruegerja, ki se pripravlja na slovenski pokol z motorko, v katerem bodo po zraku veselo frčale glave direktorjev, nadzornikov, veleposlanikov, novinarjev in še kakšne tožilke za povrh.

Najbolj tragično pa je pravzaprav to, da so s svojimi konspirativnimi šepetanji ne le drug drugega prepričali v to, da ima Janez Janša v rokavu najmanj dva Romana Končarja in enega Jožeta Dežmana za vsak javni zavod (kar niti ni daleč od resnice), ampak da verjamejo tudi temu, da se je pripravljen trikratno maščevati vsakomur, ki se je vsaj enkrat v življenju sprehodil po poti spomina in tovarištva ali se napil za prvega maja. Zato ob vsakem njegovem prihodu na oblast v hipu tako otrpnejo, da si ne upajo več niti dvigovati telefonov, kaj šele nemoteno opravljati svojih z zakonom določenih nalog.

Našemu skoraj izvoljenemu predsedniku vlade tako sploh ni treba ustrahovati lastnih državljanov, saj to namesto njega počno že njegovi nasprotniki, kar sicer na volitvah dokazano mobilizira leve volilce, a po volitvah prinaša škodljivo servilnost nevidne množice klečeplazniških uradnikov, ki so v strahu pred svojim novim šefom pripravljeni narediti še več, kot bi bili Janševi najbolj preverjeni kadri.

Ta paralizirana množica brezjajčnikov, ki seže od direktorja javne televizije, ki si ne upa zaščititi niti lastnega programa, kaj šele svojih honorarnih sodelavcev, do vseh tistih samocenzuriranih uradnikov, ki si svojih novih nadrejenih ne upajo niti pozdraviti na hodniku, kaj šele opozoriti jih na njihove napake, pa je dejansko bolj strašna, grozna, nevarna in za družbo bolj pogubna od vseh grimsov, gorenakov in černačev tega sveta.

Zato bi bilo, če seveda želimo živeti kolikor toliko normalno življenje tudi v času vladavine Janeza Janše (zdajšnja najbrž ni zadnja, saj bodo njegovi privrženci v prihodnje zagotovo spet glasovali zanj, pa četudi bo stranki predsedoval iz avstrijskega ali finskega zapora), nujno demistificirati ga oziroma načrtno sesuti kult Janeza Janše in se enkrat za vselej osvoboditi tega iracionalnega strahu pred njim. Skrajni čas je že, da pridemo do za družbo odrešilnega spoznanja, da Janez Janša ni ne Darth Vader ne Keyser Söse, temveč zgolj človek, ki najbolj pooseblja stanje duha vseh tukajšnjih majerjev, in da je zato povsem logično, da od časa do časa skoraj zmaga na volitvah.

Če bodo namreč v tem čušperškem Kosobrinčku ljudje še naprej videli strašnega strica Bedanca, nam kmalu res ne bo preostalo drugega, kot da se v strahu pred Janezom Janšo do naslednjih volitev zatečemo v demokratično republiko Sao Tome in Principe in tam zaprosimo za politični azil. Življenje v državi, v kateri ljudje šepetajo, kadar govorijo o svojem predsedniku vlade, in se zadržujejo, da se ne bi zasmejali na račun njegovih ministrov in državnih sekretarjev, pač nima veliko smisla.

Še posebej zato, ker si v času krize človek ne more privoščiti, da se ne bi smejal na tuj račun.