Ampak kaj zaboga je medijska svoboda, me je "bistro" spreletelo, ko je bodoča novinarka že zdavnaj ugasnila snemalnik. Kaj je nepogrešljivi humus za njen razcvet? Je to ustrezna medijska zakonodaja, mora biti družba dovolj politično razvita ali je ključen visokim standardom zavezan novinarski stan? Leta 1925 je v Kraljevini SHS izšel zakon o tisku, ki je v prvem členu določal "tisk je svoboden", in vendar je bil pod trdnim nadzorom države, štiri leta kasneje je bila celo ponovno uvedena cenzura, kot piše v danes predstavljeni knjižici o nekaterih zanimivih dogajanjih iz zgodovine slovenskega časnikarstva Naši in vaši. Je nujno torej vse troje? Zagotovo. Ampak je vse troje danes, v eri spin doktorjev in sorodnih vmesnikov sploh zadostno? Hudo težavno vprašanje.

V Sloveniji premoremo spodobno zakonodajo, demokracijo in glasnega psa čuvaja. Imamo tudi lepo število novinarjev, publicistov in urednikov, ki so zelo, zelo svobodni. Na primer: kolumnist Reporterja Boštjan M. Turk je pred časom prosto(dušno) zapisal, da je bil pokojni pesnik Dane Zajc celo življenje prezrt in da je ostal brez vsakršnih državnih časti in nagrad, Veno Taufer pa da je bil udbovec. Prvo preverljivo ni res, kajti Zajc je bil od leta 1993 član SAZU, po letu 1970 pa je dobil nagrado Prešernovega sklada, Levstikovo nagrado, Grumovo nagrado, Prešernovo nagrado, Jenkovo nagrado in bil predsednik Društva slovenskih pisateljev; omenjati udbovstvo brez najmanjših dokazov, četudi spornih, pa je tudi vprašljivo, če ne celo kaznivo početje. Drago Bajt je v pismu, ki ga je poslal odgovornemu uredniku Reporterja, opozoril na oboje. A ta pisma ni objavil, ker da naj bi bilo žaljivo (niti malo ni bilo žaljivo) in ker da ga ni dolžan objaviti, saj da Bajtovo ime ni bilo nikjer omenjeno (po zakonu ga res ni bil). Namesto na to, kaj je res in kaj ne, se je vodstvo Reporterja raje osredotočilo na obrobne zadeve: na ton pisma, ali ga morajo objaviti ali ne, kdo naj ga objavi. Bajtovo pismo je na koncu skupaj z elektronskim dopisovanjem med avtorjem pisma in urednikom luč javnosti ugledalo v drugem časniku in zgodba ima torej srečen medijski konec. Ali res?

Žalostno je že to, da Reporterjevi bralci niso izvedeli za dejstva, ki odgrinjajo drugačno, njim morda manj ljubo resnico. Še bolj pomembno pa je, da ta in cela vrsta drugih primerov kažejo, da v času in prostoru vztraja temeljna lastnost časnikarskega diskurza v 19. in 20. stoletju - delitev na vaše in naše. Na vašo in našo resnico torej. In ker je le ena zveličavna, so pri njeni obrambi dovoljena vsa sredstva, tudi zamolčevanje, prikrajanje in prikrivanje. Omenjeni diskurz seveda ni le časnikarski - prežema vse družbene podsisteme. Aktualna medijska zgodba o domnevnem rimskem ukoru upokojenima katoliškima nadškofoma ima kar nekaj tovrstnih značilnosti.

Zadeva je sicer dokaj preprosta. Mediji so objavili novico, za katero stojijo anonimni, a po mnenju novinarjev, ki s(m)o zadevo preverjali, kredibilni viri. Ker gre za dogajanje na relaciji Sveti sedež-nunciatura-škofa-Slovenska škofovska konferenca, je jasno, da morajo ti viri biti blizu omenjeni četverici. In tu se začne veselica. Cerkveni krizni mendžement je pri zanikanju novice, da je Sveti sedež ukazal umik nadškofov iz javnega življenja, naredil narobe prav vse, kar je lahko - samo zato, ker je "naša" resnica samo "naša" in "vas" prav nič ne briga. Namesto da bi pošteno in odprto pojasnili, kaj je na stvari, so se prilepili na besede, kanone, šifrirane škofovske brzojavke... da ne bi kdo povedal kaj preveč.

Kot je znano, so se ob izbruhu afere v SŠK najprej odzvali s kratko izjavo, v kateri so spomnili, kdaj in po katerem kanonu sta bila oba nadškofa razrešena službe. Le zelo poučen bralec je lahko iz navedenega razbral, da sta bila oba upokojena predčasno - "zaradi slabega zdravja ali drugega tehtnega razloga", pravi kanon, še vedno pa niso uradno povedali, zaradi katerega. K temu so dodali, da nadškofa po razrešitvi (Uran novembra 2009, Kramberger februarja 2011) v SŠK nimata več zadolžitev in da sta se umaknila v zasebno življenje. Iz obojega ni bilo mogoče logično sklepati drugega, kot da sta oba že zdavnaj upokojenca brez pastoralnih in drugih obveznosti. A ker je resnica naravnost bila v oči - kaže, da cerkveni spin doktorji niso pomislili niti na to, da bo prej ali slej prišlo na dan, da so v Cerkvi oba škofa uvrstili na seznam povabljenih na aprilsko srečanje s predsednikom Türkom, nato pa ju tik pred zdajci umaknili - so dan kasneje le sklicali novinarsko konferenco. In nenavadni spin se je nadaljeval. Nadškofa sta bila res upokojena že leta 2009 in 2011, a sta oba še imela zadolžitve v SŠK, so priznali, in sicer vse do 26. aprila letos, ko so se škofje srečali s predsednikom. Tako rekoč golo naključje pa je hotelo, da so upokojena nadškofa istega dne razrešili tudi vseh obveznosti v SŠK. Zakaj nista mogla vseeno prisostvovati srečanju, tudi če sta bila uradno brez zadolžitev v SŠK , ko pa sta že bila napovedana, je eno od mnogih vprašanj brez odgovora. A da bi ga novinarji v torek zastavili nadškofoma, ni bilo niti teoretično mogoče.

Čas za novinarska vprašanja je namreč tajnik SŠK strogo odmeril; kdor se je oglasil trikrat, je bil zelo spreten. Tudi zato monsinjorjem ni bilo treba odgovarjati na bistvena vprašanja: kako je mogoče, da niso upokojenih kolegov pred konferenco vprašali, ali sta morda onadva prejela kakšno pošto od pristojne rimske kongregacije; kako neki, da nadškof Stres o tem ni govoril z nuncijem, zakaj je upokojeni pomožni škof Smej lahko sedel v SŠK do 90. leta starosti, upokojeni nadškof (!) pa se mora v zasebnost umakniti že pri sedeminšestdesetih, in ne nazadnje, zakaj nista zadeve novinarjem pojasnila škofa sama, osebno, namesto da sta meglo še dodatno zgostila s semantičnimi rebusi v izjavah, ki sta jih prebrala Stres in Turnšek. Uran, na primer, s stavkom: Kasneje so prišle strožje zahteve, povezane z očetovstvom, kakor navaja članek v Dnevniku (…), iz katerega ni jasno, kdo trdi, da so "prišle strožje zahteve, povezane z očetovstvom" - Uran ali Dnevnik, kdaj so prišle in kaj neki pomenijo "strožje zahteve".

Več kot nenavadno je bilo tudi poslušati Stresova pojasnila, da za posle z Vegradom, ki so Betnavo, d. o. o., naposled pahnile v stečajni postopek, ni nič kriv, saj da je krovno pogodbo podpisal avgusta 2009, novembra istega leta pa je že odšel v Ljubljano in torej res ni mogel nadzorovati uresničevanja pogodbe. Na njegovi levi je namreč sedel človek, ki je za njim prevzel funkcijo nadškofovega pomočnika in nato postal nadškof s polnimi pooblastili. Tudi msgr. Turnšek ni odgovoren za uresničevanje pogodbe?

Kdor molči, desetim odgovori, kdor pove le pol, jih zavede tisoč in več. A le za omejen čas. Danes lahko cerkveno vodstvo svobodno pove vse, kar hoče povedati. Morda bi moralo razmisliti tudi o tem, kaj mora povedati - ker je res, ne ker je dobro za "nas". Morda pa je prav to ključni pogoj medijske svobode.