Se vam zdi to noro v družbi, kjer te na pot pošljejo uredniki, ki dnevno tako in tako objavljajo vaše članke, kjer ima vsakdo vstop v arhiv vsega objavljenega in zatorej enostavno ni mogoče goljufati? Poleg tega ta ponorela birokracija, ki pomeni izgubo časa, vedno dela v našo škodo - ob najmanjši dvoumnosti smo ob dnevnico, ker se gospod računovodja, tako pravi, le drži zakona.

Ta norost pa ima svoj par, svoj ekstrem na drugem koncu, kjer očitno ni nikakršnega zakona. In ta drugi ekstrem so poslanci. Ne le naši, ampak tudi drugi parlamentarci in tudi poslanci EU. Ti so namreč kot zakonodajno telo zase odločili, da njim, ki ne trošijo denarja nekega zasebnega lastnika, ampak naš davkoplačevalski denar, ni treba dajati nikakršnih poročil in prav nikakršnih dokazil o namenski in smotrni rabi denarja, ki so si ga poleg plače namenili za svoje strankarsko delovanje. Evropski poslanci tako dobijo vsak mesec poleg plače, dnevnic in potnih stroškov še okoli 4300 evrov za svoje delovanje v domovini. Nihče jih nikoli ne vpraša, ali so se res odpeljali v domovino in tam ljudi intenzivno seznanjali z delovanjem in učinki evropskega parlamenta ali pa so zavili v prvo bruseljsko trgovino, opravili lep šoping in se, izmučeni, usedli v bližnjo restavracijo. Tako kot jih nihče ne vpraša, zakaj se hodijo ob petkih zjutraj delovno registrirat s kovčki v rokah. Ko jih je to vprašal nemški novinar, so ga varnostniki pognali čez prag.

In ta lepi model ni le nadnacionalen, tudi na ravni domačega parlamenta je lepo: naši poslanci dobijo mesečno poleg plače, dodatkov za delovanje v raznih odborih in komisijah še povprečno 700 evrov neobdavčenega pavšalnega zneska za stike z volilno bazo. To pomeni, da dobijo mesečno še eno neobdavčeno plačo (koliko ljudi v državi zasluži na mesec še manj, ni treba poudarjati), kar tako, na lepe oči, kajti tudi te porabe nihče ne nadzira. Devetdeset poslancev tako na mesec porabi okoli 63.000 evrov, na leto to znese okoli 756.000 evrov, s katerimi počnejo kar koli.

In točno to tudi počnejo, kar koli, četudi morajo v nasprotju z evropskimi poslanci vendarle napisati letno poročilo. "Morajo" je sicer prehuda beseda, bolje bi bilo reči "lepo bi bilo, če bi", kajti za tistih dvanajst poslancev, ki lani tega ni naredilo, ni bilo nikakršnih sankcij, tudi predvidene ukinitve sredstev, če poročila ne oddajo, doslej še ne. (Naj povem še to, da vsaj v tem smislu ni med poslanci nobenih strankarskih razprtij, pri ignoriranju poročila so zastopane vse stranke.)

Tisti, ki so poročila napisali, so to večinoma naredili v nekaj stavkih, navajali pa so (brez vsakih dokazil) skrajno nenavadne zadeve: obdaritev revnih družin s piščanci in čokolado, prispevke humanitarnim organizacijam, štipendiranje študentke, zakuske za ministre, ki so prišli v njihove volilne okraje, stroške obiska predsednika države, nedokazljive udeležbe na raznih shodih, Vinko Gorenak pa je poleg razpel za cerkve doniral kar lastni stranki, SDS.

Vsa ta raba je seveda popolnoma nenamenska in torej sporna, ugotavljajo pravniki. Če je poslanec dobrosrčen, naj kupi piščanca lačnim iz svojega žepa, sicer pa naj glasuje v parlamentu za take zakone, ki bodo revnim olajšali položaj, ne pa da z našim denarjem na terenu igra boga, v parlamentu pa zategovalca pasov. Financiranje verskih simbolov je ravno tako stvar zasebnosti, obiski ministrov in predsednika so plačani iz drugih malh, financiranje stranke pa je groba kršitev namembnosti tega denarja.

Še najbolj prostodušen je bil v pojasnilu te božje mane poslancev SD Matevž Frangež: "Gre za ugodnost, o kateri politika nerada govori, saj mislim, da je bila njena uvedba pred leti odgovor na znižanje poslanskih plač."

Tako je torej s to zadevo. Ker so si zaradi varčevanja poslanci javno in z velikim pompom znižali plače, so si pri stranskih vratih in čisto, čisto tiho izpad obilno "notri prinesli" s temi pavšali. Ki jih, ker niso obdavčeni (medtem ko so avtorski honorarji kar 25-odstotno obdavčeni), seveda ni zaznati v njihovih plačilnih in dohodninskih listah. In ker jim rabe ni treba utemeljevati, ta denar, na leto zavidljivih več kot 700.000 evrov, izpuhti v neznano. Neka poslanka, ki je v tej sestavi prvič v parlamentu, je menda po dveh mesecih prostodušno komentirala: "Česa vsega tu nimamo!" Do danes se je gotovo že naučila prve poslanske lekcije: "Ne čudi se, vzemi in molči."

Ti isti poslanci torej ta teden odločajo o tem, koliko je mogoče zadaviti javni sektor. S kakšno verodostojnostjo, ko pa ga ni med njimi junaka, ki bi problematiziral lastne privilegije? Nekoč je veljalo, da morajo biti odločevalci dovolj dobro plačani, da niso koruptni. Danes je že popolnoma jasno: med višino plač in koruptnostjo je korelacija, tako ugotavljajo raziskave, premo sorazmerna. Nekoč in danes so nam prodajali pravljico, da morajo biti menedžerji velikih podjetij izvrstno plačani, da bi ustvarjali dobiček in nova delovna mesta. Danes vidimo, da so med desetimi najbolj plačanimi menedžerji lanskega leta kar trije, ki so v svojih podjetjih ustvarili izgube, a jih to ni oviralo pri plenjenju podjetja za svoj žep. Nekoč in danes so nam govorili, da je treba gospodarstvu zmanjšati davke in da se bogatih ne sme dodatno obdavčiti, ker so oni tisti, ki ustvarjajo nova delovna mesta. Danes je vsakomur jasno: velika večina davčnih olajšav se ne prelije v nove investicije in ne v plače vseh zaposlenih, ampak večinoma v dividende in nagrade vodstvom. Celo uspešna srednja in velika podjetja so se že zdavnaj odrekla širjenju in le balansirajo ali pretakajo sem in tja znotraj obstoječega stanja, novih delovnih mest pa se praktično ne odpira.

Ko nam torej vlada, mojstrica le v vulgarnem testosteronskem cinizmu, s katerim smeši ljudi, dopoveduje, da se požvižga na nas, nam ne preostaja drugega, kot da ji vrnemo sporočilo: začnimo žvižgati.