Podobne diskusije potekajo tudi v tujini. Poglejmo samo diskusijo v predsedniški volilni kampanji v Franciji ter dogajanje, ki je pripeljalo do sicer provarčevalne nizozemske vlade. V potrditev zmotnosti napovedanih varčevalnih ukrepov, predvsem pa ustavnih sprememb, pri nas ne manjka sklicevanja na ugledne ekonomiste, med njimi tudi Nobelovce, kot sta Krugman in Stiglitz, ki opozarjajo, da Evropa s strogo proračunsko politiko dela velike napake. Žal je pri tem največ "zelo počez" govorjenja, kar tudi ne preseneča, saj je večina domačih akademskih komentatorjev, v nasprotju s tujimi, predvsem domačijsko politično in ne mednarodno akademsko profiliranih. Gre torej za tipično paralakso, ko na Slovenijo v mednarodnem dogajanju gledajo iz svojega zornega kota in ga pomotoma enačijo z zornim kotom tujih mislecev.

Najprej je treba poudariti, da gre pri pozivih k drugačni fiskalni politiki v Evropski uniji v prvi vrsti za oblikovanje "vseevropskega pristopa" k reševanju krize in ne za odmik od politike javnofinančne vzdržnosti nasploh. Kdor natančno bere Krugmana, bo videl, da je srž argumenta v tem, da države, kot so Španija, Portugalska, Italija, Grčija (in Slovenija), individualno gledano nimajo druge izbire kot izvrševati varčevalne ukrepe. Sicer jih pribitki na njihov dolg, ki jim jih zaračunavajo mednarodni finančni investitorji, lahko hitro potisnejo v bankrot. Vendar individualna prizadevanja, v kolikor bodo pripeljala do poglabljanj recesije, lahko vodijo ravno v tisto, kar cilj EU ne bi smel biti. Obrat v procesu ekonomske integracije, ekonomski in politični izolacionizem, vzpon desnega in levega političnega ekstremizma in s tem razpad tako EMU kot EU. Poziv h koordinirani EU rešitvi se zdi logičen in očiten. Nikakor pa ni jasno, niti onstran Atlantika, kako to narediti. Vendar o tem več v nadaljevanju.

Povedano zadeva vprašanje kratkoročnih ukrepov za umiritev evropske dolžniške krize. Tega ne gre mešati z vprašanjem naravnanosti fiskalnega pakta, ki je edini koordinirani ukrep EU do sedaj. Pakt postavlja dolgoročno sidro, ki v ničemer ne omejuje iskanja rešitve trenutnih težav. Izkušnje držav, ki fiskalno pravilo dosledno uporabljajo še iz predkriznih časov (Švedska na prvem mestu, pa tudi Švica) kažejo, da jim je ravno to omogočilo relativno blag prehod prek krize. Nizka zadolženost je omogočila aktivacijo celotnega fiskalnega potenciala v krizi, s tem stabilizacijo ekonomske aktivnosti in posledično blažjo recesijo ter proračunske deficite kot drugod. Zato tisti, ki trenutni problem učinkov varčevalnih programov po Evropi povezujejo z uvajanjem fiskalnega pravila, samega koncepta fiskalnega pravila enostavno ne razumejo. Naj zgolj kot primer navedem, da bi fiskalno pravilo Sloveniji v 2012 omogočilo ravno tak deficit, kot ga predvideva vlada (3 odstotke BDP). Če bi imeli naš javni dolg na predkrizni ravni, pa skoraj dvakrat večjega. Omenjene dobre prakse s fiskalnim pravilom torej jasno kažejo, da je problem varčevalnih ukrepov danes problem slabe fiskalne politike v preteklosti in ne fiskalnega pravila.

Kot dodatno ilustracijo naj navedem zmotno prepričanje, da politiko fiskalnega stiskanja v EU počez diktira Nemčija. Z vznikom evropske dolžniške krize v 2010 se je stopnja rasti državnega trošenja v območju evra res začela zniževati in v 2011 postala negativna. Vendar se je še bolj znižala v ZDA, kjer debate o fiskalnem paktu ni. Problem fiskalnega krčenja tako ni zgolj problem pomanjkljive evropske koordinacije, temveč, če sploh, pomanjkljive globalne koordinacije ekonomskih politik. Kje je v tej zgodbi Nemčija? Stopnjo rasti državnega trošenja je sicer znižala, vendar jo tudi v 2011 ohranja pozitivno. Je torej država, katere fiskalna politika v krizi vseeno deluje bolj stabilizacijsko kot v državah, ki Nemčijo kritizirajo.

Omenil sem, da je potreba po koordinirani EU-rešitvi na dlani. Vendar hkrati ne verjamem, da je politično možna. Tako bo individualna fiskalna konsolidacija držav EU edina možnost, z vsemi negotovimi posledicami. Za razlago poglejmo primer ZDA.

ZDA so prava denarna in fiskalna unija. Med njihovimi zveznimi državami najdemo primere, kot so evropska Grčija, Portugalska in Italija. So takšne, ki so do zveznega proračuna v dolgih letih nakopičile deficite reda velikosti (glede na BDP) grškega javnega dolga. Imamo primer Kalifornije, ki je podobno kot v Evropi Italija gospodarstvo z mnogimi propulzivnimi gospodarskimi jedri, vendar slabimi javnimi financami. Vendar sta nad vsem tem ena zvezna zakladnica in ena centralna banka z enotnimi ekonomskimi politikami. Ta tvorba je obstajala, preden so se nakopičila omenjena ekonomska ravnovesja. V zgodovini so današnje ZDA nastale s širitvijo relativno ozke in homogene politične tvorbe na območja brez suverenih držav. Zato je tam tudi sprejemljivo, da so določene države, ki stalno prejemajo transferje iz zveznega proračuna, in države, ki vanj več vplačajo, kot iz njega dobijo.

V Evropi je drugače. EMU je cilj stoletja in pol prizadevanj oblikovati monetarno unijo suverenih držav. Fiskalne unije ni ravno zaradi problematiziranja vprašanja suverenosti. Rešitev na ravni EU, ki se ponuja izza Atlantika, paradoksalno, zahteva prenos suverenosti na nadnacionalno raven, kar je natančno tisto, kar kritiki očitajo evropskemu fiskalnemu paktu. Vendar ne le to. Rešitev bi pomenila tudi sprejem dejstva, da bi v fiskalni uniji Evrope določene države trajno dobile (jug), druge izgubile (sever). To pa je politično nezmožno. Zato tudi Evropska centralna banka ni in ne bo uporabila bazuke, tj. možnosti neomejenega nakupa vseh državnih papirjev. Ker bi s tem od potenciala ECB imele nadpovprečne koristi šibke države in elektoratu varčnih držav politika tega ne bo uspela nikoli "prodati".

Kje je Slovenija v tej zgodbi? Ta trenutek bi s fiskalno unijo izgubili, ne pridobili. Lepo bi bilo, ko bi našim obveznicam neomejeno podporo dala ECB. Vendar ne, če je to del velikega paketa nakupov obveznic prekomerno zadolženih držav, ki lahko v primeru njihovega bankrota končajo v inflacijski epizodi. Zato je ureditev javnih financ najboljša opcija predvsem zaradi nas samih in ne problema koordinacije EU. Pa še relativno neboleča v primerjavi z ukrepi ekscesno zadolženih držav. Kar pa ne izključuje dejstva, da se bomo predali valu ekstremizma po Evropi in v tem procesu zašli v hudo politično krizo. Poglejte le primer Nizozemske. Varčna država, ki je v krizi stala ob boku Nemčiji. V proračunu bi morala narediti ukrepe, ki so relativno neboleči. In vendar so ostali brez vlade.