Ni moj namen, da bi komentiral uspešnost del preteklega finančnega ministra. Dovolj bi bila beseda. Bolj pomembno je iskreno povedati, da smo po treh letih zmagovanja s krizo pošteno "nafarbali" le sebe. Verjeli smo, da bo dvomilijardna luknja izginila, če bomo le trdno mižali in si s trdno stisnjenimi pestmi želeli, da bi bili čisto vsi tajkuni in bankirji linčani. Nenehno smo govorili o varčevanju. Imeli smo namreč nerealistične načrte glede proračunskih prilivov, nato ugotovili, da smo se ušteli, in govorili, da varčujemo, ko nismo porabili denarja, ki ga nikoli ni bilo. Včeraj me je starejši kolega podučil, da je to tipičen jugoslovanski trik. Napoveš, na primer, 300 izgube. Na koncu leta imaš 200 izgube in razglasiš, da si naredil 100 dobička.

Nova Janševa vlada se je odločila, da bo varčevala. Če smo čisto iskreni, imamo pri tem v glavah še vedno polno stare Jugoslavije, saj se še ni čisto odločila, da bo res varčevala. V proračunu bomo predvidoma še vedno imeli milijardno luknjo, ki bo povečala naš dolg. Zato je pravilneje reči, da se je vlada odločila, da bo manj zapravljala, kot je to počela Pahorjeva vlada.

Začelo naj bi se z javnim sektorjem. Saj vsi vemo, o čem je govora: znižanje plač! Kot običajno vladnim predlogom nasprotujem. In se popolnoma strinjam s sindikati ter Jankovićem in njegovimi strankarskimi kolegi, da se je vlada lotila tega popolnoma narobe. Pri tem ne boli le to, da mi kot javnemu uslužbencu hočejo znižati plačo. Še bolj boli, da mi to hoče narediti moj prijatelj Janez Šušteršič. Ob takih prijateljih sovražnikov ne rabiš.

Poglejmo si podrobneje vse razsežnosti norosti in asocialnosti ukrepov, ki jih vlada predlaga. Najprej velja poudariti, da ni nobenega razloga, da bi hiteli. Marsikatera država na zahodu je bolj zadolžena kot Slovenija. Zato ni pametnega razloga, da se sami ne bi zadolžili še bolj. Dodamo lahko, da je popolnoma nesmiselno nižati plače, kaj šele odpuščati v javnem sektorju, potem ko je že v zasebnem sektorju v zadnjih treh letih delo izgubilo več kot 60.000 ljudi, preostalim pa so se v povprečju plače znižale. A naj brezposelnost še povečamo? Kaj so pa javni uslužbenci sploh krivi? Kdo bo pa trošil? A ne bi bilo smiselno plač raje zvišati, da bi lahko z višjimi dohodki trošili še več in tako zagnali gospodarsko rast? Ta varčevalna ideologija je tako zgrešena, da nam jo pridigajo že iz neoliberalne Amerike.

Nekateri vladni predlogi trkajo na samo mejo tolerance socialno čutečih ljudi. Poglejte samo napoved ukinitve brezplačnega vrtca za drugega otroka v vrtcu (in nadaljnje). Tak ukrep je izrazito uperjen proti mladim družinam. Nasprotujem pa mu tudi iz čisto osebnih razlogov. Sam imam dva otroka v vrtcu in za drugega ne plačujem nič. Ker nadpovprečno zaslužim, je moje plačilo vrtca nekajkrat višje od plačila tistih, ki imajo nizke dohodke. S tem, ko me država oprosti plačila vrtca, mi daje bistveno višjo denarno korist kot tistim, ki imajo nižje dohodke. Zato sem proti, da se ta ukrep ukine.

O zgrešenosti podobnih napovedanih vladnih ukrepov bi lahko pisal traktate. Vendar z njimi nima smisla zgubljati časa. Posvetimo se raje pozitivni analizi tistega, kar predlagajo sindikati in Jankovićevi. Zaradi omejenega prostora se bom osredotočil zgolj na dva ukrepa, ki lahko dajeta največje učinke za proračun. Prvi je zmanjšanje sive ekonomije, drugi pa dvig stopnje davka na dodano vrednost.

Zmanjšanje ali celo odprava sive ekonomije je praktično denar, ki leži na cesti, proračun ga mora samo pobrati. Siva ekonomija je ekonomska aktivnost, ki se ne beleži uradno in zato nanjo niso obračunane davščine. Po nekaterih ocenah je sive ekonomije za več kot 25 odstotkov našega bruto domačega proizvoda. To je skoraj 10 milijard evrov. Če bi to obdavčili z 20 odstotki, bi že zgolj to bilo dovolj za uravnoteženje našega proračuna. Rešitev je zato na dlani. Samo odpraviti je treba sivo ekonomijo in pobrati davke. Enostavno jo prepovejmo in bo morala iti stran. Ne razumem, kako je bila lahko siva ekonomija do sedaj dovoljena. A vse vlade do sedaj potemtakem zavestno niso pobirale davščin iz naslova sive ekonomije?

V celoti tudi podpiram dvig davka na dodano vrednost. Kot javni uslužbenec, pa še profesor povrhu, imam nadpovprečne dohodke. Davek na dodano vrednost pa je davek na potrošnje in ne na dohodek. Tisti, ki imamo nadpovprečne dohodke, trošimo sicer več v absolutnem smislu, relativno glede na naš dohodek pa manj kot tisti z nižjimi dohodki. Samo predstavljajte si nekoga na socialni pomoči, ki vse potroši za hrano, obleko in stanovanje, privarčevati pa ne more nič. Ali upokojenca z nizko pokojnino. Davek na dodano vrednost je tipičen regresiven davek. Povedano drugače, DDV je davek, katerega breme se znižuje z velikostjo dohodka. Včasih se mi je zdela uvedba enotne davčne stopnje koristen ukrep na davčnem področju, saj je v kombinaciji s splošno davčno olajšavo celo progresiven davek. Vendar je ta progresivnost bistveno manjša kot progresivnost današnjega tiranskega sistema obdavčenja dohodka. Zato se mi je zdela enotna davčna stopnja pravična ureditev. Ampak tale predlog sindikatov in Jankovičeve stranke je naravnost fantastičen, saj gre za tipičen ukrep, pisan na kožo premožnejšim. Za vse nas javne uslužbence je bistveno bolje, da se nam plače ne znižajo in da breme polnjenja luknje v javni blagajni nosijo še drugi. Poglejte samo družine z otroki. Otroci praviloma ne pridobivajo dohodka, trošijo pa. Zato davek na dodano vrednost pobere lep del dohodka povprečne družine z otroki. In na njihovo potrošnjo naj bi se po predlogu Jankovićeve stranke obračunaval še višji davek na dodano vrednost. Ali pa primer upokojencev. So tipična populacija, ki velik del svojih prihodkov potroši. Zato jim z dvigom stopnje DDV efektivno poberemo del dohodka, ki ga sicer ne bi, če bi proračunsko luknjo polnili z znižanjem proračunskih izdatkov.

Da ne bom dolgovezil. Mislim, da so tovrstni predlogi sindikatov in opozicije pravi predlogi. Vsi tisti, ki razmišljate podobno kot jaz v odstavkih zgoraj, bi jih morali podpreti. In prav je, da se v teh časih, ko vlada poskuša s tem nerazumnim zmanjševanjem našega zadolževanja, pošteno skregamo.