Kot ključ zdajšnjega zadovoljivega položaja v na splošno depresivnem zahodnem gospodarskem okolju veljajo leta 2003 sprejete korenite reforme kanclerja Gerharda Schröderja, poimenovane Agenda 2010. Ta je preskočil svojo (socialdemokratsko) senco, se pridružil zahtevam konservativcev po več reagonomike oziroma thatcherizma v državi ter uspešno razgradil radodarni socialni sistem in tog trg dela. Znižanje davkov na eni ter krčenje državnih izdatkov v zdravstvenem, pokojninskem sistemu in pri nadomestilih za brezposelnost je sprožilo val protestov, prevladala pa je nemška racionalnost, hranjena s tako imenovano lizbonsko strategijo, sprejeto na prelomu stoletja, po kateri bi Evropska unija do leta 2010 postala najbolj kompetitivno gospodarstvo na svetu s trajno triodstotno letno rastjo, največjo socialno kohezivnostjo in 70-odstotno stopnjo zaposlenosti v starostni skupini od 15. do 64. leta.

Brezpredmetno je ugotavljati, da je lizbonska strategija ostala črka na papirju, vsaj v EU kot celoti, in da k temu niso "pripomogle" novinke iz leta 2004, ki so bile dober izgovor ob prenovi razpadle strategije dve leti pozneje. Tisto, s čimer bi se veljalo bolj podrobno ukvarjati, je, ali je nemška Agenda 2010, ki je zdaj modus vivendi vseh reformskih programov v bolnih članicah območja evra, vključno s Slovenijo, dejansko odrešilna. Zvečine namreč velja, da se je po skoraj petodstotnem padcu gospodarske rasti v kritičnem letu 2009 Nemčija hitro postavila na noge prav po zaslugi leta 2003 sprejetih reform in že leta 2010 dosegla 3,5-odstotno rast, lani pa triodstotno. Še bolj ji gredo v prid podatki o nezaposlenosti, ki je (statistično, ne pa tudi pod drobnogledom) najmanjša od združitve države sem, podobno pa velja tudi za nemško globalno konkurenčnost. Le kdo ji ne bi sledil?

Vsaka medalja ima seveda drugo plat in ta v primeru Nemčije kaže, da omenjeni rezultat ni (samo) posledica notranjega odrekanja in mnogo bolj raztegljivega trga dela, ampak ga gre v precejšnji meri pripisati slabotnejšemu evru. Ta je zaradi dolžniške krize podcenjen že v Evropi zunaj evrskega območja in tudi globalno, kar je krepko v prid nemškemu izvozno naravnanemu gospodarstvu, ki ima še to prednost, da ponuja globalno konjunkturne proizvode. Ta "mala umazana nemška skrivnost", kot jo imenuje kontroverzni Bloombergov finančnik Steven Rattner, pa ni nič v primerjavi z zamegljeno sliko Hartzeve reforme trga dela kot ključnega elementa Agende 2010. Stopnja nezaposlenosti, ki se od leta 2005 (z izjemo 0,1 odstotne točke porasta leta 2009) vztrajno zmanjšuje, namreč ni edini indikator sprememb tamkajšnjega trga dela. Bolj pomemben je, da lahko zdaj kar tretjino zaposlitev uvrstijo v kategorijo "netipičnih", kar pomeni, da je pravzaprav vse več delavcev v nevarnem območju prekarnega dela. Po raziskavi fundacije Friedrich-Ebert ta novi delavski razred (definirala ga je leta 2006, prekarno delo pa pomeni negotov položaj delavca, saj je v pogojih brez pravic obsojen na milost in nemilost delodajalca ter njegovih lakajev) obsega v Nemčiji že več kot 7,7 milijona zaposlenih prek začasnih agencijskih del, skrajšanega delovnega časa, dela za določen čas oziroma v državno subvencioniranih "400 evrov zaposlitvah". Nemčija namreč nima zakonsko določene minimalne plače, ampak je (bila) ta stvar sindikalnih sporazumov. Ti omenjenega "malega dela" ne zajemajo, v njem pa se je po drastični drobitvi rednih zaposlitev s polnim delovnim časom od reforme sem znašel že vsak peti nemški delavec. Plačna neenakost, ki je bila v Nemčiji podobno zanemarljiva, kot je v skandinavskih deželah, se je v tem času drastično povečala, znotraj OECD pa je relativna razlika med nižje in srednje plačanimi delavci zdaj večja od nemške samo v Južni Koreji in ZDA. Posledično se je zmanjšala nemška domača potrošnja, a se ta glavobol spet v večji meri prenaša na nemške trgovinske partnerje. Izvozno naravnano gospodarstvo neravnovesje v trgovinski bilanci občuti šele, ko zaradi njega države uvoznice krčijo naročila, medtem ko slednje zmanjšano nemško povpraševanje tepe takoj.

V slovenskem reformnem diskurzu, v katerem med prejšnjo in sedanjo vlado ni opaziti bistvene razlike pri vkrcavanju na nemški vlak (o njegovem s Pahorjeve strani opevanem francoskem delu bo padla odločitev čez dober mesec in upanje ostaja, da se bodo Francozi s slepega tira odklopili). Zdaj je že jasno, da je bilo tudi referendumsko miniranje reformskih načrtov bivše vlade zgolj slepilno manevriranje Janeza Janše v oblastnem boju in ne plod neke resnejše analize, kaj "copy/paste" Schröderjeve Agende v slovensko družbenoekonomsko okolje pomeni. Slovenija je že zdaj prepredena s prekarnim delom, njeni nekdanji izvozni konji so z izjemo kakšnega ducata firm samo še kljuseta, socialne pravice pa skupaj s pokojninami dodobra okleščene. Poudarjena vzdržnost javnih financ z minuli teden obelodanjenimi varčevalnimi ukrepi je torej primerljiva s pobiranjem divje zraščenega krompirja na zapuščeni krompirjevi njivi, ne pa njeni pripravi na letino, ki nas bo odrešila stradeža.

Na srečo Slovenija ni osamljen otok v rokah Butalcev, ampak delček celine, ki poleg skupnih lahko išče tudi nacionalne in lokalne rešitve v okviru širše postavljenega družbenogospodarskega okolja, kot je sprofanirana slovenska politika. Tu je niša novega-starega ljubljanskega župana, ki lahko Janši dokaže, da je imel rešitev za prezadolženo in prepotratno Slovenijo. Ljubljana se utaplja v (tudi "njegovih") dolgovih, nima prijaznih upnikov, niti novih posojilodajalcev, potenciale pa ima večje kot država v poprečju. In se vidimo na naslednjih volitvah...