To se zdaj dogaja Siriji. Namesto o demokratični politični opoziciji proti arabski nacionalistični izvedbi državnega socializma je vedno bolj slišati o alavitih, šiitih in sunitih. Še pred pol leta smo se lahko identificirali z njimi, zdaj v javnem mnenju postajajo čudaki. To je mehanizem distanciranja, ki omogoča, da se ne čutimo odgovorne. Sirija je od meje z Evropsko unijo na Cipru oddaljena slabih sto kilometrov. To je pot, na katero se lahko odpraviš v manjšem lesenem čolnu na vesla. Sirski plavalec Firas Mula jo je leta 2007 preplaval v enem dnevu. Pa vendar se vedno bolj zdi, da je tisoče kilometrov stran na drugem kontinentu.

Med konferenco obrambnih ministrov zveze Nato v Bruslju sem uradnike vpraševal, kaj si mislijo o prihodnosti Sirije. "Grozno, tole v Siriji, da," je bilo skoraj vse, kar so bili pripravljeni reči, in dodali nekaj besed o Združenih narodih, ki bi res morali kaj narediti. Potem nekaj skrbi, kaj se bo zgodilo, če vojno prevzamejo v roke verski skrajneži. Hitro so diskretno spremenili temo in začeli govoriti o Libiji.

Letalsko intervencijo v severni Afriki pa so z radostjo ocenjevali kot uspešno, ker je šla mimo brez prehudih škandalov. Tako rekoč vojna brez žrtev. Tam je mogoče govoriti o prednosti bombnikov z enim motorjem pred bombniki z dvema, ker je njihovo vzdrževanje cenejše, bombni tovor pa skoraj enak. Neverjetno je, koliko časa je mogoče porabiti v diskusijah o tem, kakšne so hibe in prednosti evropskega tajfuna v primerjavi z ameriškim F-15, in ob vprašanju, ali sta ob vdoru robotskih letal brez pilota oba postala zastarela. Evropska in ameriška bojna letala v modernih vojnah tekmujejo samo še druga z drugimi. Nič na svetu jih ne more sestreliti. Vojaki in uradniki vojaških organizacij pa so srečni, če se lahko pogovarjajo o tehniki.

Z olajšanjem so vsi rekli, da je bila lepota operacije v Libiji predvsem v tem, "da na tleh ni bilo vojaških škornjev". Naših škornjev. Škornji na tleh so evfemizem za vojaško okupacijo države. Libije ni bilo treba vojaško zasesti. Z zmedo povojne države, v kateri imajo vsi doma nekaj orožja, se bodo ukvarjali Libijci sami. Načelo zaščite civilistov je delovalo kot dovolj dober plašč, da je letalsko bombardiranje, ki je z oblasti odstranilo Moamerja Gadafija, obveljalo kot pametno dejanje. Kaos, v katerem je sedaj država, pa je libijski kaos, letala so ji samo pomagala do njega, nikoli pa niso imela namena, da bi si ga prisvojila kot svoj problem. Ob Libiji tudi vsi zagotavljajo, da tam ni šlo za vojno, ampak za podporno zračno operacijo revoluciji na tleh. V vojaški terminologiji je to bila elegantna operacija.

V Siriji ni mogoče nič elegantnega. Kdor koli bo posegel, ne bo mogel reči, da je vstopil v državo nedolžen in da bo iz nje odšel brez madeža. Tudi gledalec iz Evrope ne bo mogel ostati neprizadeto zadržan. Lahko se odloči, da načeloma nasprotuje vsaki intervenciji velikega satana in njegovih zaveznikov in vztraja pri načelnosti. Načelno bo lahko spremljal množični pomor, hudodelstva zoper človeštvo in se zabaval s teorijami zarote. Lahko pa bo navijal za robustno totalno vojno proti režimu Baširja el Asada in sprejel posledice, ki jih s seboj pripelje vojaška okupacija države z dvajset milijoni prebivalstva. Irak je imel petindvajset milijonov in je bil v primerjavi s Sirijo preprosta država.

Zelo malo pa je možnosti, da bo evropski gledalec dobil priložnost za navijanje. V Kabulu sem decembra lani starejšega Američana z dolgoletnimi izkušnjami na Bližnjem vzhodu vprašal, ali ga položaj v Siriji kaj skrbi. Vpleten je bil v vse mogoče tajne in javne politike, šel skozi nekaj vojn in v Afganistanu počel skrivnostne reči, ki jih tam počnejo starejši Američani z veliko izkušnjami.

"Skrbi me usoda kristjanov," je nekoliko presenetljivo rekel. Moja prva reakcija je bila, da seveda, ga bo že v prvem koraku skrbel spopad civilizacij. Deset odstotkov sirskega prebivalstva so kristjani, vendar se jih od prvih demonstracij naprej skoraj ni omenjalo. Ustavil me je.

"Veste," je rekel, "v Siriji je na oblasti manjšina alavitov."

To danes ni nikomur več nič novega. Šiitska ločina, ki ji nobena druga muslimanska struja ne priznava čisto zares, da je legitimna interpretacija islama, ima v rokah vso oblast.

"Njihovi zavezniki pa so kristjani. Skupaj tvorijo četrtino prebivalstva Sirije."

Zdelo se mi je, da razumem, kam meri. Tudi Irak je imel podobno krščansko manjšino kot Sirija. Ko so Američani v Iraku vrgli z oblasti laični režim Sadama Huseina, se je pol milijona kristjanov takoj odselilo v Sirijo. V izgnanstvo jih je sledilo še šeststo tisoč. Husein je verjel v marsikaj, bog pa ni imel veliko opraviti z njegovimi preokupacijami. Ko so v Iraku prišle na oblast božje stranke, so ljudje začeli bežati iz njega po verskem ključu.

"V Siriji je ena četrtina prebivalstva v vojni z dvema tretjinama. Tudi če ima četrtina v rokah vse orožje, nima možnosti, da oblast z orožjem ohrani več kot še nekaj mesecev. Jaz bi alavitom in kristjanom svetoval, naj takoj sedaj spakirajo kovčke in se odselijo čim dlje. Ko se val obrne, jim nihče ne bo pomagal, tudi bog ne."

Verjamem, da se bodo našle sile, ki bodo v Siriji pomagale kristjanom. Tudi alaviti bodo našli svoje zaveznike. Suniti bodo morali samo izbirati v paleti pomoči, ki jim jo bodo ponujali od Riada do Kuvajta in Ankare. Zaveznike bodo z nekaj potrpljenja našli tudi Druzi. Vatikan, Meka, Jeruzalem in Moskva bodo našli verske skupnosti, ki jih je treba oborožiti, zaščititi ali preseliti.

Nekdo pa bi moral razmisliti tudi o zaščiti tistih, ki se jim verske nalepke zdijo toliko pomembne kot razlika med kokakolo, kokto in pepsijem. Ali ki jih postavljajo šele na četrto ali peto mesto na svoji lestvici identitet. Pred tem so še kaj drugega. Državljanska vojna ima to zoprno lastnost, da zahteva reduciranje identitete na eno samo komponento. Ne moreš biti hkrati alavit in sunit ali razglašati, da ti je vseeno. Potem te lovijo oboji. Ljudje, ki v drugačnosti ne vidijo sovražnika, imajo najmanj zaveznikov. Njih je treba zaščititi kot ogroženo vrsto.