S temi besedami je francoski predsednik Nicolas Sarkozy nekaj dni pred razglasitvijo ponovne kandidature napovedal referendum. Že samo dejstvo, da je nenadoma odkril ta "najboljši način", je dovolj presenetljivo, kajti doslej mu je bil zelo nenaklonjen; kot notranji minister se je opekel dvakrat, tako glede korziške združitve leta 2003 kot glede evropske pogodbe leta 2005. Kaj je torej tisto, o čemer bo ljudstvo vendarle odločilo na najboljši možni način, se pravi v skladu z njegovimi željami?

Na referendumu naj bi Francozi odločali o podpori brezposelnim. Sarkozy misli smrtno resno: "Potrebna je temeljna reforma našega sistema, potrebujemo revolucionarno obliko. Predlagam nov sistem, v katerem nadomestilo za brezposelnost ne bo pasivna socialna podpora, ampak denarno nadomestilo za prosilca, ki se bo v zameno moral obvezno izobraževati."

Bodite pozorni, to se na prvi pogled sliši čisto v redu. Toda treba je brati med vrsticami. Predlog je treba brati skozi realno stanje.

Realnost je naslednja: Francija ima tako kot Slovenija okoli deset odstotkov brezposelnih. V obeh državah je brezposelnost naraščala že prej, s krizo pa se je položaj rapidno slabšal. V obeh državah kriza ni bila edini generator brezposelnosti, k njej so prispevale napačne politične, finančne in gospodarske odločitve; med slednjimi v Franciji predvsem selitev proizvodnje v revnejše države, kar je lastnikom povečalo dobiček, državi pa pridelalo nove tisoče brezposelnih. Delavci pri nobeni odločitvi niso imeli glasu.

Vse to je zdaj jasno že otrokom v vrtcu. Tudi Sarkozy je leta 2007 med predsedniško kampanjo rekel, da bo brezposelnost omejil na pet odstotkov: "Če si zadaš petodstotni cilj in na koncu prilezeš na deset odstotkov, je nekaj narobe."

Vsekakor, nekaj je narobe. Med drugim to, da se teh svojih besed ne spomni več. A njegovi svetovalci so zdaj našli tako imenovano "šok zamisel", s katero bodo ljudem zameglili te požrte obljube in zabrisali jasno sliko o resničnih vzrokih in posledicah krize. Ljudem bodo pokazali novega, "pravega" krivca za stanje: to je sosed, ki sedi doma, na toplem, medtem ko mi garamo, in dobiva NAŠ denar. (Miloščino, kot je nedavno rekel naš novi premier.) Kajti nam je dovolj tega, da mi delamo in oni lenuharijo, kajne?

Manipulacija ni nova: Sarkozy je, kadar se mu je oblast majala in je hotel zbuditi skrajno desnico, ki mu jo občasno spodnaša Marie Le Pen, že jahal na sovraštvu do priseljencev, pa na sovraštvu do Romov; zdaj je našel novega krivca za družbeno "blokado": brezposelne. Ti so namreč kot skupina postali sumljivi prevaranti.

In kako je torej s tem obveznim izobraževanjem? Izobraževanje ljudstva je seveda eden najsvetlejših francoskih izumov, o tem ni dvoma. Nekakšen nacionalni komite naj bi torej najprej odkril "sektorje, ki bodo v bodočnosti ustvarjali delovna mesta". Izvrstno. Par uradnikov bo sedlo za mizo in ugotovilo tisto, česar celoten svetovni možganski trust ne ve: kam bo šel razvoj čez pet let. Denimo, da rečejo: kmetijstvo, samooskrba. Hop, že bo na tisoče brezposelnih pohitelo v kmetijske šole. "Brezposelni" pa seveda ni le falirani dijak, to so mladi diplomanti, tekstilne delavke, zgarani pristaniški nakladalci, odpuščeni novinarji. Vsi bodo šli na kmetijsko šolo - ali pa bo doktor moral vpisati še en doktorat? Čez pet let, pridni, s spričevali, bodo ugotovili, da je drugi državni resor v tem času kmetijske površine zmanjšal za dvajset odstotkov. Ali da so Francozi Kitajcem prodali celoten lesnopredelovalni sektor. Da je država zaprla deset odstotkov vrtcev. Da je mizarjev, računalničarjev ali vzgojiteljev kot listja in trave. In kaj zdaj? Nova šola?

Strokovnjaki ob Sarkozyjevem zajčku iz klobuka tudi svarijo, da bo to šolanje, ki nikakor ni čisto zaresno šolanje, ampak prekvalifikacija, tudi znižalo splošno raven izobrazbe, da bo torej delovna sila še manj konkurenčna in da bo celoten sistem prešolanja, predvsem pa besnega nadzora nad morebitnimi zlorabami, stal več, kot zdaj znesejo nadomestila in ne tako rigorozna obveznost šolanja. Da se bo torej povečal sicer pri politikih tako osovraženi javni sektor, ki je po njihovem mnenju ravno tako med najpomembnejšimi krivci za krizo (v Sloveniji je najbolj ljubko, kadar to govorijo profesorji državnih univerz).

No, ni treba biti doktor, da bi razumeli: v resnici predlog cilja na zmanjševanje števila upravičencev do podpore. Je del tega, kar z vso nedolžnostjo, kot strogo tehničen izraz ponavljajo tudi naši politiki in gospodarstveniki: zmanjšanje javnega sektorja, omejitev javnih transferjev. To je mantra, ki za krizo in nastali položaj ne krivi politikov, finančnikov in gospodarstvenikov, ampak krivi nas, ki (še) delamo, one, ki so delo izgubili, in tiste, ki niti prve zaposlitve niso dobili. Mi moramo varčevati, je sklenila država, ki nas je istočasno razglasila za povzročitelje krize in njene rešitelje: najprej smo jo povzročili, ker smo zahtevali plače, podpore in nadomestila, zdaj jo bomo rešili, ker nam jih bodo vzeli. Vse skupaj je že močno podobno koncentracijskim taboriščem: tudi tam so se intendanti jezili, koliko ton hrane ta ničvredna delovna sila poje. Zato so imeli tudi peči.

In torej, referendum: dajmo ljudem možnost, da se zakadijo drug v drugega, da prevladajo sumničenje, dvom, hudobija, zavist, ozkosrčnost. Naj družba razpade, naj dokončno zavlada totalni egoizem, boj vsakogar proti vsakemu. Naj imajo ljudje možnost svoje frustracije in strah, ki ga dnevno po njih poliva politika, končno sprostiti na še večjih revežih, kot so sami, dajmo jim iluzijo moči, da odločajo, da se maščujejo nad desetimi odstotki svojih rojakov, nad svojimi "judi", nad svojimi "geji". Živeli ne bodo nič bolje, a linč vendarle sprošča napetosti, kajne? To je ta acting out metoda, razširjena na celotno družbo, ki ji vedno sledi diktatura. To ni več duh neoliberalizma, to je duh neofevdalizma.

In še enkrat: zakaj referendum? No, zato, da se obidejo javna razprava, strokovne analize, sindikalna nasprotovanja. V imenu ljudstva…