Pred kratkim so trije kreteni v Pittsburghu oropali trgovino in fotografije s plenom takoj dali na facebook. Zvečer je pri njih potrkala policija, oni pa so vsi presenečeni izdavili tisti slavni stavek iz Agathe Christie: "Kako ste vedeli?"
Kolikor bolj je svet napreden, toliko bolj je, bogme, bedast. Če bi NKVD imel facebook, bi Sovjetska zveza trajala tisoč let. Sam pa - čeprav se vsak dan borim s konservativcem srednjih let v sebi - ne vem več, kam vse to pelje.
Sicer pa bodo čez kakšno leto, vsekakor mnogo hitreje, kot si mislimo, celo takšni članki - v katerih se naša doba po otroško čudi lastni prihodnosti - nadvse smešni. Kot filmi iz devetdesetih, ki so videti kot dvostranske reklame za najnovejša tehnološka čudesa, a so zastareli, še preden se je film pojavil v kinematografih. Še danes lahko po televiziji včasih vidite kakšen tak film, v katerem igralci polovico filma na ušesih držijo monstruozne, velikanske naprave za brezžično telefoniranje. Tedaj je bil to grozno fensi in kul statusni simbol, danes pa je kar malce neprijetno gledati, kako bogati in uspešni Michael Douglas ženske suvereno fascinira z mobitelom, velikim kot škatla za čevlje z avtomobilsko anteno.
Tu pa ne gre za to. Gre za tiste tri kretene iz Pittsburgha, trojico iz generacije, katere življenje bo od danes pa do smrti v celoti zapisano na spletu. Niti pri tem ne mislim na vseprisoten in vsedosegljiv nadzor, ki smo mu davno, tako kot trojica kretenov, prostovoljno izročili lastna življenja. Tu ne gre za Velikega brata: o njem so navsezadnje napisali že cele kongresne knjižnice. Gre bolj za, kako bi rekel, malega brata. Mi, starci srednjih let, smo zadnji, ki v škatlah na dnu omare hranimo stara pisma, fotografije, pogodbe, dokumente in rokovnike z nespretno načečkanimi pubertetniškimi zapisi iz šole. Pripadamo tako zadnji generaciji, ki je lahko dekletu v baru ležerno, ob pijači, prodala zgodbo o tem, kako smo kot mulci brali Oscarja Wilda, potovali po svetu in se šli prostovoljce v programu ZN za lačne v Sudanu.
"Ne seri," bi odgovorila punca, če bi tedaj obstajal facebook. "Videla sem tvoj profil na timelinu. Bil si debel luzer, ki se celo srednjo šolo ni premaknil iz hiše svojih staršev. In ves čas si visel na sexy-chatih." Spoznali boste torej dekle in ona bo še isti večer na spletu izvedela vsako podrobnost vašega življenja, vključno s tistimi, ki se jih danes kot uspešen mlad odvetnik tako sramujete. Izvedela bo, da ste pri trinajstih veselo masturbirali online ob fotografijah s facebookovega profila učiteljice francoščine, da ste pri štirinajstih snemali ženske v stranišču trgovskega centra, da ste pri petnajstih poslušali Justina Bieberja, da ste pri šestnajstih trdili, da so črnci objektivno podobni opicam, da ste pri sedemnajstih v joku klicali mamo, ko vas je policija prijela na tekmi, da so vas pri osemnajstih na maturantskem plesu posneli s tulipanom v riti in da ste pri devetnajstih šli k zdravniku, ker imate majhen penis.
Skratka, izvedela bo, da ste bili lep primer kretena, kakršni smo bili vsi kot najstniki, in kmalu na vsem svetu ne bo niti enega moškega, ki je kot mulec bral Oscarja Wilda, potoval po svetu in bil prostovoljec v taboriščih ZN v Sudanu. In kar je še huje, izvedela bo, da so vas pri dvajsetih vrgli iz večerne šole in da sploh niste odvetnik, ampak voznik viličarja v Mercatorjevem skladišču. Seveda je slaba uteha, da boste tudi vi istega večera izvedeli, da je nekdanja igralka in manekenka, zvezda milanske scene in zaščitni znak Garnierja pravzaprav nekdanja narkomanka, ki je bila v tujini na odvajanju od heroina, da danes dela kot natakarica, da, "oh, kakšno neverjetno naključje!", nikoli v življenju ni slišala za Wilda in da zunaj ni igrala v Von Trierjevih zgodnjih filmih, ampak v nekakšnih gang-bang porničih za internetno distribucijo.
Nekoč bi, evo, odvetnik in manekenka končala v hotelski sobi, uživala v noči malih, nepomembnih laži, potem pa nadaljevala vsak svojo pot: on bi se vrnil v skladišče, ona za točilni pult, in svet je kot tak povsem dobro deloval. Včasih se je, to drži, znalo zgoditi, da sta natakarica in voznik viličarja tri mesece kasneje končala pred matičarjem in se smejala svojim neumnim lažem - danes pa tudi onadva nimata te sreče.
Kakšno leto pozneje bo on javil, da so prišli vlačilci iz Avstrije in da ga ne bo domov pred polnočjo, ona pa bo s petimi, šestimi kliki na tabličnem računalniku izvedela, da se ji je javil iz striptiz bara. Odgovorila mu bo, da ni problema, saj bo tako kot vsako sredo pri prijateljici, on pa bo s petimi ali šestimi kliki na smartphonu izvedel, da se je javila iz istega bara. Življenje je takšne zaplete nekoč reševalo z ljubko dramo, ko je mož v plesalki ob drogu prepoznal lastno ženo, današnja tehnologija pa je vse zjebala.
Drobna človeška laž je namreč kot žuželka: oba sta osnova življenja na zemlji, in če bi v tem trenutku izumrle vse mravlje na svetu, bi se v nekaj letih ves planetarni biosistem sesul kot otroški peščeni grad. Tako je tudi z drobnimi človeškimi lažmi, insekti, ki jih ne maramo, ki nas motijo in včasih prav strašijo, a so najpomembnejši del naše nepopolne človečnosti: običajne, nepomembne laži, ki, kot pravi Oscar Wilde, "ne potrebujejo dokazov" in ki "same sebe razkrivajo".
Da, lažnivec je bil Joseph Goebbels, lažnivec pa je bil tudi Oscar Wilde. "Za tistega, ki je tako brez domišljije, da proizvaja dokaze za lastne laži, bi bilo bolje, če bi od začetka govoril resnico," je zapisal Wilde v eseju "Propad laganja" pred sto dvajsetimi leti.
Uničili bomo te male, odvratne žuželke, in naš svet se bo sesul sam vase, v fašizem vseprisotne in vsedosegljive Resnice, resnice facebooka in timelina, GPS-a in nadzornih kamer. Rešite malo, nedolžno laž, lažite "od začetka" - lažite na internetu že danes!
