Bil je dober dan za stavko. V torek so na sedežu EU državni voditelji sprejemali še en pakt o zajezitvi dolžniške krize, v sredo pa se je začelo ministrsko zasedanje zveze Nato.
Generalna stavka je bila lepo opozorilo, da obstajata dve Evropi. Ena je Evropa politikov, ki govorijo o financah, obrambnih ministrov, ki govorijo o mednarodni politiki, in zunanjih ministrov, ki govorijo o vojnah. To je zanimiva, čeprav nekoliko paradoksna Evropa. Težava je predvsem v tem, da je težko razumljiva.
Zadnjih dvajset let je v Bruslju govorila predvsem ta. Zdelo se je, da razen govorice gospodarske rasti, reševanja bank in civilizacijskih vojn ne obstaja nič drugega ali da je potisnjeno na obrobje kontinenta. V Belgiji je vlada napovedala ukrepe, ki naj bi v državno blagajno prinesli enajst milijard evrov. Napovedi reform se zgledujejo po ukrepih, ki jih sprejemajo tudi druge evropske vlade. Najprej drastično podaljšanje delovne dobe in takojšnje zmanjšanje javne porabe za poldrugo milijardo evrov. Prvi sklep, ki ga institucionalna Evropa potegne iz krize, je, da so ljudje živeli prek svojih možnosti in da jih je treba hitro postaviti na realna tla. Če se to ne zgodi, Standard&Poor's in Finch že napovedujeta znižanje kreditnega ratinga, kar pelje v neizogibno katastrofo. Obsodbe na propad iz sveta financ so neprizivne. Države se popolnemu propadu lahko izognejo le tako, da uničijo lastno prebivalstvo. Zdelo se je, da aktivno prebivalstvo v rokah nima nobenega pametnega orodja. Kaotični pretepi s policijo v Atenah niso sporočili nič trajnega. Javne porabe ne določa policija. Ta samo brani zgradbe, v katerih krčijo javno porabo in jim ne pride na pamet, da bi povečali dohodke z obdavčenjem dobička. Metati molotovke v policijske oklepnike je sicer zabavno početje, vendar imajo paravojaške policijske enote vsaj toliko veselja z metanjem pločevink solzivca. Polemika z uličnimi boji ni videti zares učinkovita.
Ampak tudi samo sofisticirano izražanje mnenj in analiza položaja nista ravno učinkovita. Državniki, če med politiki še kdo takšen obstaja, ščitijo interese tistih segmentov družbe, ki družbenim elitam omogočajo udobno življenje. Ljudje, ki imajo na svoji strani institucionalno moč za zaščito svojih interesov, so imuni za nasprotna mnenja. Še posebej za elegantna mnenja, podprta s subtilno analizo. Zaščita interesov je grob proces, ki zahteva grob odgovor.
Belgijski model mi je zares simpatičen. Država dve leti ni imela vlade, ker se nacionalno razdeljeni politiki niso mogli dogovoriti o razdelitvi oblasti. Dva meseca potem, ko so jo sestavili, je napadla lastno prebivalstvo in nanj prevalila vso težo finančne krize. Ampak Belgijci imajo srečo. Ko je bil načrt izdelan in posredovan javnosti, se je v glavno mesto najavila celotna evropska politična elita. Zadnji dve leti niha med tem, ali je izhod iz krize v krčenju porabe in varčevalnih ukrepih, ki predvsem krepijo recesijo, ali v tiskanju denarja in povečevanju porabe, dokler se trendi ne obrnejo. Prvo, kar jim pade na pamet, je seveda krčenje denarja za šolstvo, zdravstvo in socialne službe. Ko se začne kazati, da to morda res pelje v katastrofo, previdno ugotavljajo, da varčevalni ukrepi, ki uničujejo države, morda niso najbolj bistro orodje za zadušitev krize. Zadušijo vse drugo, krizo pa z veseljem pustijo živeti naprej. Ravnajo tako, kot je Winston Churchill ugotavljal, da ravnajo Američani. "Zaupajte jim. Naredili bodo pravo stvar. Potem ko bodo preizkusili vse druge možnosti."
Belgijci se niso spustili v polemiko o tem, katera politika je bolj modra. Dan pred evropskim vrhom so razglasili generalno stavko. Ne opozorilne stavke, ki šele napoveduje počasno mobilizacijo in nadaljnje akcije. Splošno stavko, ki ustavi državo in evropskim politikom oteži prihod v njihovo prestolnico.
Preprosta in sijajna zamisel, ki zahteva visoko stopnjo organiziranosti. Generalna stavka temelji na ideji reda. Ne zgodi se tako, da se nekaj ljudi dogovori, kako bodo šli na ulice in povabili še prijatelje. Zahteva potrpežljivo organiziranje sindikalnih podružnic, jasne odločitve, razvidno hierarhijo in modro vodstvo. Ne spravi se na marginalne ustanove in ne išče spopadov s policijo. Ustavi tiste dele države, ki so nujni za delovanje sistema. Zato tudi uspe. Avtobusi in vlaki res ne vozijo, letala res ne pristajajo, šole so res zaprte. Tako se izrazi nezadovoljstvo nad politiko, ki nima nobenega talenta za dogovarjanje.
Ena generalna stavka seveda ne naredi nič. Belgijci so naredili simpatično potezo. Evropskim politikom so otežili prihod v Bruselj. Zdaj bi jim bilo pametno pomagati in politikom otežiti tudi pot nazaj domov. Stavka temelji na ideji solidarnosti z ljudmi, ki so v težavah in ki nimajo nobene druge možnosti, da zaščitijo svoje interese. Belgijcem bi se spodobilo izraziti podporo s splošno evropsko stavko, ki bi vsaj zaprla vsa evropska letališča.
Res je, da česa takega še nismo videli. Vendar so tudi v Belgiji imeli zadnjo splošno stavko leta 1993. Tega je skoraj dvajset let. Pa vendar so speljali zelo spodobno ustavitev države, ki je potekala brez incidentov in je nosila jasno sporočilo, da lahko pogajanja o državnih proračunih tečejo na več načinov.
Nič novega si ni treba izmisliti. Poleg Evrope prostega pretoka blaga in kapitala obstaja še ona druga Evropa solidarnostnih mrež, samopomoči, pretoka socialnih izkušenj in bogastva evropske tradicije gradnje pametnih družb. Denimo, da je prva Evropa res v krizi in da je izgubila veselje do integracije. Prav. Morda bo Grčijo res potisnila iz evra in jo kaznovala. Ni pa nobene potrebe, da z njo iz Evrope odleti tradicija rezistence, ki je leta 1974 z oblasti vrgla fašistično diktaturo grških polkovnikov. Obstaja evropska tradicija, ki se je znala upreti veliko bolj zoprnim rečem, kot je dominacija finančnih trgov nad celotnim življenjem kontinenta. Združena Evropa je privlačna takrat, ko obljublja pametno družbo.
