Odgovornost stroke je, da na tej načelni politični podpori gradi. Poleg posameznih člankov v medijih, se je na to temo odprl formalni forum, ki ga najdete na www.ustavimozadolzevanje.si. Upam, da bo diskusija, ki jo bo s tem sprožil, pripeljala do ustrezne spremembe naše ustave.
Danes ne bom pisal o možnih tehničnih rešitvah konkretnega zapisa fiskalnega pravila in/ali meje dolga v ustavo. Nekatere možnosti je predlagala že vlada, dodatna diskusija nas nedvomno lahko hitro pripelje do rešitve. Ta del tudi ne bo ključno torišče nasprotovanj spremembi ustave. Ključno je najprej razčistiti, zakaj sploh je potreben zapis tovrstnih pravil v ustavo.
Prvi in logičen argument za zapis v ustavo je dejstvo, da je ustava temeljni pravni akt vsake države. Ustavna določila so tista, ki imajo najvišjo stopnjo legitimnosti. Nesprejemljivost kršenja ustavnih določil je ena najvišjih družbenih norm. Zato bi imelo le v ustavi zapisano fiskalno pravilo najvišjo stopnjo kredibilnosti in s tem varnosti pred morebitnim oportunizmom politike. Nasprotniki spremembe ustave so ravno zaradi tega to označili za fiskalno tiranijo, ki bo okrnila delovanje socialne države. Zato bom danes pisal ravno o tem. Zakaj je zapis fiskalnega pravila v ustavo popolnoma skladno s socialno državo, ki je v Sloveniji ustavna kategorija. Razumevanje tega je namreč precej bolj pomembno od tehnične rešitve zapisa, saj je spoznanje dejanske socialne komponente ustavne omejitve zadolževanja pomemben pogoj, med drugim, da fiskalno pravilo postane resnična vrednota.
Koncept (tudi ustavni) socialne države temelji na predpostavki družbenega konsenza o pomoči tistim, ki zaradi različnih razlogov utrpijo izgubo dohodka oziroma sredstev za preživljanje neposredno ali pa izgubijo sposobnost pridobivanja sredstev za preživljanje. Pri tem naj poudarim, da socialna država ponuja socialno zavarovanje. V socialno državo ne sodi podeljevanje transferjev različnim interesnim skupinam. Tako današnje zgražanje mnogih, da nedavna reforma sistema socialnih pomoči, ki slednje postavi v odvisnosti od celotnih sredstev za preživljanje, torej tudi nepremičnin, nima nič skupnega s konceptom socialnega zavarovanja in s tem socialne države. Pri tem se moramo zavedati, da se ta družbeni konsenz udejanja prek finančnih sredstev, ki jih zbira države. Družbeni konsenz se torej udejanja tako, da del prebivalstva plačuje davke za transferje drugemu delu prebivalstva.
Zadolževanje države pri tem ni nič drugega kot odlog plačila potrebnih davkov iz sedanje generacije na prihodnje generacije. Mediatorji tega odloga so investitorji v državne vrednostne papirje. Poglejmo si, kakšni so učinki odloga davčnega bremena pri funkcioniranju socialne države. Najprej v normalnih razmerah, nato v ekstremnih, torej kriznih razmerah.
V normalnih razmerah je obstoj določene ravni državnega dolga lahko koristen. V kolikor se z njim (ceneje) financirajo vse tiste investicije, ki bi jih zaradi eksternalij zasebni sektor zagotavljal v nezadostnem ali ničelnem (javne dobrine) obsegu, je lahko javni dolg sredstvo povečanja blaginje tako sedanje kot prihodnjih generacije. Težave nastanejo takrat, ko postane dolg prekomeren in breme njegovega odplačila presega koristi, ki jih imajo prihodnje generacije. To se lahko zgodi tudi v nekriznih razmerah. V finančnih krizah so stvari zgolj očitne. Ko investitorji v javni dolg izgubijo zaupanje v državo (javnofinančna kriza), postane strošek financiranja dolga tako visok, da znižuje blaginjo najmanj prihodnjih generacij, pogosto pa tudi tekočih. Jasno torej je, da zaradi javnofinančnih kriz niti ustavna zaščita ne zagotavlja delovanja socialne države. Zato je javnofinančna vzdržnost tesno povezana z vzdržnostjo delovanja socialne države. Prva onemogoča, da bi ustavna zaščita slednje bila tudi efektivno vzdržna. Zato je logično, da tudi koncept javnofinančne vzdržnosti postane ustavna kategorija ravno z vidika socialne države kot ustavne kategorije. Danes, ko je očitno, da s prekomernim zadolževanjem in onesnaževanjem prihodnjim generacijam odrekamo osnovne finančne in naravne vire, bi morali biti temu spoznanju blizu kot še nikoli.
Dodaten razlog za ustavno zaščito javnofinančne vzdržnosti je težava pri zagotavljanju demokratične podpore ustreznega družbenega konsenza o vzdržni socialni državi. Zagotavljanje javnofinančne vzdržnosti pomeni ne prenašati bremena na prihodnje generacije. Vendar prihodnje generacije danes nimajo volilne pravice. Volilno pravico imamo tisti, ki smo z nakopičenjem tekočih dolgov lepo pokazali, da nam je za dobrobit potomcev bolj malo mar. Zamislimo si hipotetično situacijo, ko bi vse generacije, sedanje in bodoče, na volitvah odločale o tekočem zadolževanju. Z veliko večino bi se zadolževanje preprečilo. Sedanja generacija je namreč zgolj ena. Prihodnjih pa praktično neskončno mnogo. Vendar se kljub temu ne morejo zaščititi pred trenutnim brezglavim zadolževanjem, saj volilne pravice enostavno še nimajo. To ima le trenutna generacija in ta s prekomernim zadolževanjem odreka dobrobiti socialne države prihodnjim. Drugače kot z ustavo, ki bo tu tudi, ko nas več ne bo, ne vidim zaščite interesa naših potomcev. Z brezglavim zadolževanjem smo sami namreč lepo dokazali, da smo vse preveč kratkovidni. Zapis fiskalnega pravila v ustavo zato ni le skladen s socialno državo kot ustavno kategorijo, temveč tudi njen potrebni pogoj.
Na koncu naj odgovorim še tistim, ki pravijo, da za trenutne javnofinančne težave ni kriva socialna država, temveč pogoltni kapitalizem, ki dobičke privatizira, izgube pa socializira. Če je temu tako, je to samo še en razlog za ustavno zaščito javnofinančne vzdržnosti in ustavitev zadolževanja. Tudi tovrstno početje lahko najbolj učinkovito omejuje prav ustava.