Giovanni je v Italiji za seboj pustil sestro Marijo, katere vnukinja Valentina Capuano se je pred dvema tednoma vkrcala na luksuzno križarko Costa Concordia. In čeprav je kapitan Concordie Francesco Schettino v reportaži češkega časopisa Dnes pred kakim letom izjavil, da, citiram, "nikoli ne bi hotel biti v koži kapitana Titanika", mu je usoda s svojim nenavadnim smislom za humor namenila prav to vlogo: pred desetimi dnevi, 13. januarja, je njegova velikanska ladja nasedla na podvodno čer tik pred obalo italijanskega otočka Giglio.

Potniki, ki so v tistem trenutku ravno večerjali, so zaslišali podoben strašen zvok, kot je tiste davne noči prebudil potnike na Titaniku. Z istim nenavadnim smislom za humor je usoda uredila tako, da je v tistem trenutku v restavraciji tiho igrala My Heart Will Go On Celine Dion, naslovna skladba iz Cameronovega filma Titanik. In tu nekako se konča, čeprav naključna, sleherna podobnost med obema pomorskima nesrečama.

Valentina, katere prastric je izginil s Titanikom, je skupaj z drugimi potniki pripovedovala o kaosu, ki je nastal, ko se je Concordia začela nagibati. Ladijskih oficirjev ni bilo nikjer, potniki so se reševali, kot so vedeli in znali, moški so v paniki navalili v reševalne čolne, gazili preko žensk in preskakovali otroke, kapitan Schettino pa je v eni najbolj sramotnih epizod v pomorski zgodovini zapustil tako posadko kot potnike in se skupaj s prvim oficirjem Cirom Ambrosiom prvi vkrcal na reševalni čoln ter pobegnil z ladje, ki je nasedla le nekaj valov od obale. Če nič drugega, bo v svoji klavrni obrambi lahko spomnil, da je še pravočasno opozoril, da "nikoli ne bi želel biti v koži kapitana Titanika".

Kapitanu Titanika Edwardu Johnu Smithu - čeprav sredi noči in sredi oceana, pri temperaturi morja okoli ničle, štiristo milj daleč od kopnega - niti v enem trenutku ni padlo na pamet, da bi zapustil ladjo. Tisto noč so ga zadnjič videli na palubi trenutek, dva, preden je tudi sam izginil v globino. Človeška vrsta je namreč v tistem času gojila nenavadna pravila obnašanja na morju. Kapitani so zadnji zapuščali potapljajočo se ladjo, mnogi pa z njo tudi za vedno odšli.

Skupaj s kapitanom je v ledeno smrt dostojanstveno odšel tudi njegov prvi oficir William Murdoch, ki je do zadnjega organiziral reševanje potnikov, in prav tako na stotine oficirjev in mornarjev, tudi sam Thomas Andrews, projektant Titanika, ter vseh osem članov orkestra Wallacea Hartleyja, ki so - v morda najbolj znamenitem prizoru te katastrofe - do zadnjega trenutka na palubi igrali vesele valčke in živahni ragtime.

Niti Johnu Jacobu Astorju, enemu najbogatejših ljudi tistega časa, čigar bogastvo bi v današnjem denarju znašalo nepredstavljivih sto milijard dolarjev, ni prišlo na misel, da bi v čolnu zasedel mesto kakšni ženski ali otroku. Vanj je posadil soprogo, njeno sobarico in strežnico, nato pomagal reševati druge potnike, sebi pa prihranil le toliko življenja, da je skupaj s pisateljem Jacquesom Futrellom pokadil še zadnjo cigareto.

Astor ni bil edini bogataš na ladji - salon Titanika na njegovem prvem potovanju je bil all-star tedanje svetovne elite. Dedič neke druge slavne družine, industrialec Benjamin Guggenheim, je v čoln za reševanje vkrcal ljubico in njeno služkinjo, potem pa odšel v kabino, si nadel večerno obleko in po pripovedovanju prič izjavil: "Pripravljen sem oditi kot gentleman." Nazadnje so ga videli, ko je skupaj s tajnikom kadil cigaro na razkošnem stopnišču ladijskega salona, kjer je nekega preživelega prosil, naj soprogi sporoči, da je odšel kot pokončen človek. "Nobena ženska ne bo umrla zato, ker bi bil Benjamin Guggenheim strahopetec," mu je slavni bogataš položil na srce nekaj minut pred smrtjo.

Ne Astor ne Guggenheim nista bila svetnika. Bila sta brezvestni kapitalistični hijeni, vse v njunem svetu je imelo ceno in bilo naprodaj, prav vse, razen - časti. Boj za golo življenje ni nezakonit, in če bi se onadva ali konstruktor Titanika, prvi oficir ali kapitan vkrcali na enega od čolnov, ne bi končali v zaporu, temveč - še mnogo huje - osramočeni. Njihov poslednji privilegij je bil, da njihovo junaštvo, za razliko od brezimnih junakov iz strojnice in tretjega razreda, ni bilo anonimno.

Od sto petinsedemdesetih bogatih moških v prvem razredu - cena apartmaja je znašala današnjih 70.000 dolarjev! - jih je preživelo vsega petdeset. Tragedijo na Atlantiku, kot je na koncu zapisala pomorska zgodovina, je preživelo skupaj 75 odstotkov žensk in samo dvajset odstotkov moških.

Katastrofa Titanika leta 1912 je tako zaznamovala konec veličastne industrijske dobe, ki je gradila velikanske jeklene ladje in stolpe, ter simboličen začetek stoletja, ki jih bo samo dve leti kasneje začel sistematično rušiti. Hkrati pa je bil to tudi konec neke ere, v kateri so reševali "najprej ženske in otroke" in v kateri je bilo življenje najbogatejšega človeka na svetu v nekem trenutku - tistem najpomembnejšem, zadnjem - lahko vredno manj kot življenje njegove sobarice.

Katastrofa Costa Concordie leta 2012 simbolično napoveduje začetek nove ere, dobe, v kateri bi ljudje, kot so kapitan Smith, Astor ali Guggenheim, obveljali za bedake. V našem povsem razčlovečenem, sebičnem enaindvajsetem stoletju kapitani in bogataši prvi zapuščajo ladjo, moški pa gazijo preko žensk in otrok. Čast, požrtvovalnost in medčloveška solidarnost so skupaj vredne manj od ene obveznice grške državne banke in na potapljajočem se svetu lahko obstanejo samo najmočnejši in najpremožnejši, najsebičnejši, najpodlejši in najslabši med nami.

Dobrodošli na Costa Concordii.