Izlet v neznano

Če pa dobi nekdo ponudbo za ministra za zunanje zadeve, pa mislim, da je to kar dobra ponudba…

Poslanec DeSUS Franc Jurša se veseli Erjavčevega državotvornega izziva (TVS, 16. januarja 2012).

***

Danes se je nadaljevalo sojenje v zadevi Patria, na katerem zaradi pogovora pri predsedniku Türku danes ni bilo Janeza Janše. Sodnica je opravičilo sprejela.

Sodnica je razumela Janšev državotvorni izziv (TVS, 16. januarja 2012).

***

Velika koalicija je formirana združba parlamentarcev za obrambo pred vplivi nevoščljivosti volilcev.

Nemški matematik in aforist Helmar Nahr

***

Pred meni najbližjo trgovino društvo upokojencev vsake toliko izobesi plakat, ki vabi njihove člane na izlet v neznano. Kako neznano? Pač, se prijaviš in greš. Kam? Že kam. Morda prostovoljno tudi tja, kamor sicer ne bi hotel. Zdi se, da je to, kar se dogaja v državi in z državo, tudi načrtovani izlet v neznano. In če so tovrstne izlete doslej upokojenci organizirali na ravni krajevne skupnosti, zdaj vlečejo na svoj voz celotno državo. Na voz brez vprege in voznika. Po klancu navzdol, dokler bo šlo. Po najnovejših informacijah bi naj Janša ponudil Erjavcu kar ministrstvo za zunanje zadeve. Zakaj ravno zunanje zadeve? Morda zato, ker tega doslej še ni delal in bi bilo vredno poskusiti. Vsekakor majhen korak za človeštvo, velik za Erjavca. Prevelik. Ampak vse je možno. V deželi, ki nezaustavljivo drvi v neznano.

Če je bilo pred zadnjimi volitvami še kaj volilcev, ki do politike in politikov niso čutili temeljne in apriorne averzije, sta v zadnjih dneh Erjavec in zlasti Virant priskutila politiko tudi najbolj dobrohotnim in razumevajočim. A ne brez kazni. Kar tri različne agencije so namerile Virantovi listi drastičen upad podpore, Erjavčevi stranki, ki doslej ni bila v prvem planu koalicijskih trgovanj, pa tudi opazen upad. A to je slaba tolažba za tiste, ki ju niso volili, pa bi radi, da bi politika vsaj zdaj, v vse prej kot rožnatih časih, delovala namesto trgovala in nategovala. Seveda ne Erjavec in ne Virant nimata nobene obveznosti, da vstopita v koalicijo z mandatarjem, ki je relativni zmagovalec volitev. Ampak potem ob vseh njunih barantanjih tudi ni možno govoriti o izdajalcih. Kdo je namreč izdajalec? Tisti, ki je lojalen stranki, ali tisti, ki je lojalen svojim volilcem in predvolilni obljubi? V teh dneh se velikokrat po nemarnem omenja priimek Pucko. Ciril Pucko je z vidika današnjih barantanj in podmiznih iger zgled moralnega parlamentarca, ki je z odprtimi kartami stopil pred kolege in javnost in razkril svojo namero. In bil deležen nepojmljivega linča. Če odmislimo ustavno zagotovljeno svobodno odločanje poslancev, je bil njegov greh le to, da je bil izvoljen v parlament v nesporno desni stranki, a je s solo akcijo omogočil ustoličenje levoliberalne koalicije. A Pucko ni prvi in ni edini prestopnik. Že 1. državni zbor je premogel številne izstope in tudi prestope. Zlasti poslancev SNS. Nekateri so šli v skupino poslancev (formalno) nevezanega statusa, nekateri direktno v druge stranke. Tako sta Matuš in Omanova prestopila v SLS. Leta 2000 je solistična akcija poslanke SNS Polonce Dobrajc ter poslanke DeSUS Ede Okretič Salmič omogočila ovinek čez volitve in ustoličila desno Bajukovo (to je Janševo) vlado. Rušili sta že obstoječe konstelacije, pa nista bili etiketirani tako silovito kot Pucko.

No, tokrat je sploh popolnoma odprto. Če bi prišlo do nelojalnosti v stranki pri Virantovih in Erjavčevih, bi kvečjemu lahko rekli, da so se nekateri poslanici uprli nenačelni zamenjavi orientacije. Kot je namreč možno sklepati iz povolilnih analiz, je Virantova lista v največji meri nagovorila tiste, ki nikakor ne bi volili Janše. Erjavčev DeSUS tudi. Kdo je torej nenačelni prestopnik? Izdajalec? Zanimivo, vsi so se ukvarjali s potencialnimi izdajalskimi prestopniki k relativnemu zmagovalcu, skoraj nihče s tistimi, ki so mu pritajeno odmaknili svoj glas pri prvem glasovanju.

Po eni strani je neznosno, da že pri konstituiranju vlade poslanci ne smejo odločati po lastni presoji in prepričanju, k tej neavtonomnosti pa nagovarja celo predsednik državnega zbora(!), po drugi strani pa je prav tako res, da bi dobili legitimno izvoljeno vlado brez kančka dvoma le, če bi se tisti, ki bi se odmaknili od namere svoje poslanske skupine, javno opredelili. Kar sploh ne bi smel biti problem. Vsaj za Virantove in Erjavčeve poslance je presoja zaveze svojim volilcem bolj pomembna kot zaveza njihovim koalicijskim mešetarjem.

A kakor koli že. Imeli smo predčasne volitve in dobili tisto, kar smo vedeli in opozarjali že ob prvih napovedih možnosti predčasnega razpusta DZ. Lahko bi bil tudi kdo drug zmagovalec, a še vedno bi bil državni zbor razdeljen približno tako, kot je javnost. Na pol. In še ene volitve ne bi prinesle nič novega.

A ni nevarnosti. Ne nazadnje bosta za to, da do ponovnih volitev ne pride, poskrbela prav Virant in Erjavec, ki bi, zaradi svojih igric in skrivalnic, na njih dobila lekcijo. V najbolj zoprnem položaju ni Erjavec, kot se govori in piše. On se sprehaja od enega do drugega možnega mandatarja kot lisica iz kurnika v kurnik. V resni zagati je ta čas predsednik Türk, ki bo moral v kratkem odločiti, komu pripada druga runda. Ne zaradi osebnih zamer do nekoga, ki bi vodil vlado, pa je pripravljen celo ponarejati dokumente, da bi diskreditiral predsednika, ampak zaradi resnih dilem, ali je primerno, da nekdo, ki je v kazenskem postopku, ki nikakor ni naša interna politična igrica, ampak velika korupcijska afera v treh deželah, prevzame izvršno oblast. Biti na zatožni klopi in za premiersko mizo hkrati je težko. In nehigienično. To se je videlo že v ponedeljek, ko so se Janša in njegovi prvič po dveh letih odzvali na predsednikovo vabilo. Zanimivo, po naključju je ravno takrat potekala tudi razprava o sojenju v zadevi Patria. In se seveda sodišču opravičil. Pač državotvorne skrbi. Koliko bi jih bilo šele, če bi že operativno vodil vlado.

Ampak kot rečeno, ni skrbi. Ne bo novih volitev. Erjavec bo že prepričal svoje novoizvoljene poslance, naj se ne odpovedo dobri plači, dnevnicam, poceni stanovanjem iz parlamentarnega fonda, zagotovljenim senčnim parkirnim prostorom in drugim apanažam, ker bi to lahko ogrozilo nacionalni interes.

A če želimo spremembe v političnem delovanju, je treba načelnost in doslednost uveljavljati na vseh nivojih. Denimo tudi na nivoju Mestne občine Ljubljana. Ponovno imenovanje Jakliča na mesto direktorja javnega zavoda Lekarna Ljubljana je nedostojno ponižujoče za tiste, ki so slepo, brez razmisleka in brezglavo dali zanj svoj glas. Jaklič se je diskreditiral že pred prevzemom ljubljanskih lekarn; prepisal je magistrsko delo, je lastnik črne gradnje… Morda vse to ni zadostni formalni razlog neprimernosti za vodenje javnega zavoda, je pa vsekakor moralni. Zato tisti, ki se jim ponovno imenovanje ne zdi neproblematično, nimajo pravice dvomiti o primernosti kandidata za premiersko funkcijo. In seveda tudi obrnjeno.

Velik preskok v političnem delovanju bo že odprava dvojnih kriterijev. Za naše in vaše.