To je najprej ameriška razprava. V teh dneh sem prebral nekaj zapisov, ki se bridko pritožujejo nad tem, da so se ZDA odpovedale demokraciji v Egiptu, in to ostro kritizirajo. Zdaj, pravijo, je ameriška zunanja politika prišla tako daleč, da se ji ne zdi več potrebno niti pretvarjati se, da podpira demokratične sile v Egiptu in demokratično preobrazbo te države. Tako pišejo tisti, ki verjamejo v ameriško svetovnopolitično poslanstvo in ga podpirajo ali pa ga preprosto - realistično - sprejemajo. Natančneje, tako pišejo tisti zagovorniki aktivne ameriške vloge v svetovni politiki, ki verjamejo v liberalne in demokratične ideale.
Na drugem bregu so tisti, ki bi radi videli, da bi se ZDA posvetile lastnim problemom, namesto da se vmešavajo v zadeve drugih držav, kjer nimajo kaj iskati, in za to trošijo enormne vsote denarja, žrtvujejo svoje vojake in zapravljajo ugled države. Ko gre za Egipt, se predstavniki te pozicije niso ne čudili ne zgražali nad nedavno akcijo egipčanske vlade proti nevladnim organizacijam, tujim in domačim, ki živijo od tuje podpore. Čudili so se nad ogorčeno reakcijo ameriškega zunanjega ministrstva in raznih lobistov. Tako kot namreč imajo zakone proti tujemu financiranju političnih strank in drugih organizacij ZDA, jih ima tudi Egipt. Če ZDA ne dopustijo, da bi se na njihovem ozemlju z denarjem iz tujih virov financiralo delovanje v prid tujim interesom, zakaj in čemu naj bi to dopuščal Egipt?
Če se torej eni pritožujejo, da ameriška zunanja politika ne podpira demokratičnih sil in agend po svetu, drugi pravijo, da vmešavanje v notranje zadeve drugih držav ne more biti demokratično, da je torej tudi podpora demokraciji v drugih državah sprta z demokracijo. Naj imajo prav eni ali drugi, v vsakem primeru je ameriška zunanja politika nasprotna demokraciji. Zanimivemu prispevku k tej problematiki smo bili priče v Sloveniji. Zahvaliti se moramo veleposlaniku ZDA, gospodu Mussomeliju.
Veleposlanik, čigar služba je zastopanje nacionalnega interesa, nam je pred nekaj časa zaupal, da ga moti, če se kdo sklicuje na nacionalni interes. Navidezno protislovje lahko hitro razrešimo, ker tu ne gre za isti nacionalni interes. Veleposlanika moti sklicevanje na slovenski nacionalni interes. Kar je razumljivo, le da diplomatu o tem verjetno ne bi bilo treba ravno tako govoriti. Nacionalni interesi se med sabo razločujejo in najpogosteje izključujejo in ko gre za soočanje med njimi v realni politiki, ne šteje njihova načelna enakost, temveč predvsem moč posameznih držav.
Toliko večje je bilo zato presenečenje zdaj, ko je veleposlanik na lastno pobudo skušal narediti nekaj v korist slovenskega nacionalnega interesa. Na ameriškem veleposlaništvu v Ljubljani so povedali, da so se predstavniki veleposlaništva "po volitvah pogovarjali z vsemi političnimi strankami, tudi o mogočih koalicijah", in da veleposlaništvo upa na skorajšnjo sestavo vlade, ki bo "združila vse Slovence". Časnik, za katerega pišem, je poročal, da se je "veleposlanik Joseph A. Mussomeli po volitvah javno zavzel za široko slovensko koalicijo in preseganje delitev na leve in desne ter se na svojo pobudo sestal z več veljaki slovenskih političnih strank". Tisti manj naklonjeni tem prizadevanjem po domače pravijo, da se je veleposlanik neposredno vmešal v sestavljanje koalicije in s tem vlade države gostiteljice.
Z vidika diplomatskega bontona in korektnih meddržavnih odnosov je takšno ravnanje seveda neprimerno, na kar sta opozorila predsednik države in zunanje ministrstvo. Odnosi med državami pa praviloma niso korektni in ravnanje ameriškega veleposlanika v Sloveniji ni unikatno. Njegova država si je zlasti v zadnjem času pridobila sloves sile, ki drugod po svetu "pokončuje režime" ter sestavlja in nastavlja vlade. Zakaj bi Slovenija bila izjema? Razlika med Slovenijo in, recimo, Irakom, Afganistanom ali Libijo je v tem, da je morala biti tam uvertura v sestavljanje vlade, ki bi združila vse Afganistance, Iračane ali Libijce, razstrelitev države, pri nas pa je bilo dovolj povabilo na čaj. Tea party za Slovence. Morda je bolje tako, bo kdo rekel. Ampak ker Sloveniji ni grozil vojaški napad, uslužnosti slovenskih strankarskih veljakov ne moremo razlagati z željo po rešitvi države. O njih si ne moremo misliti prav veliko dobrega. Senca njihovega sramotnega vedenja pa pade tudi na njihovega gostitelja. Če bi naši strankarski voditelji vedeli, kje so meje lepega ali vsaj dopustnega političnega obnašanja, bi teh mej ne mogli prekoračiti niti tuji diplomati.
Izvirnost veleposlanika Mussomelija torej ni ne v ciljih ne v sredstvih delovanja, pač pa v interpretaciji. Svoje početje je razložil kot zavzemanje za široko koalicijo, za preseganje delitev na leve in desne in za vlado, ki združuje vse Slovence. Ko se je pred prejšnjimi volitvami za tako "preseganje delitev na leve in desne" zavzemal Borut Pahor, sem opozarjal, da gre za fašistični ideal. Veleposlanik Mussomeli pa ima gotovo v mislih nekaj takega, kar so imeli pri njih doma: poslovno sodelovanje med dvema monopolističnima strankama, ki sta zavrgli delitve na levo in desno in za kateri je beseda politika diskvalifikacija. Ampak Američani to zdaj izgubljajo, ne nazadnje zaradi polarizacije, ki so jo proizvedli čajankarji. Če pogledate ameriški kongres danes, lahko dobite vtis, da je glavni medij enotnosti lobistični denar zlasti naftno-plinske industrije. Če že nimajo tujih veleposlanikov, ki bi jim pomagali sestavljati vlado, ki bi združila vse Američane, pa imajo korporacije, ki jo lahko kupijo.
Razlago veleposlanika Mussomelija bomo bolje razumeli, če je ne bomo povezovali s spremenljivimi okoliščinami, marveč jo bomo brali načelno, konceptualno. Ideal velike koalicije je vlada, pri kateri sodelujejo bolj ali manj vse stranke. Taka vlada ne bi združila vseh Slovencev, temveč samo vse stranke, natančneje, gornje ešelone vseh strank. Bila bi vsestrankarska vlada. Oblast bi si delile vse stranke, ki bi bile tako vseskozi na oblasti. In obrnjeno, oblast bi bila vseskozi v istih rokah. Dobili bi nekakšen kvazipolitičen razred, ki bi mu oblast pripadala tako rekoč dedno. Taka oblika vladavine seveda ni demokracija. Taki obliki vladavine se reče oligarhija. Po klasičnem razumevanju je to deviantna oblika oblasti.
*Čajanka za Slovence
