"Virant se bo moral najprej odločiti, kaj pravzaprav hoče in kam želi iti, potem pa bomo videli, kako naprej. Ker pogajati se na tri strani verjetno ne bo šlo."

Radoslav Žerjav, predsednik SLS, napovedal konec idile predkoalicijskega trojčka

***

Ena od nenavadnih lastnosti človeka kot političnega bitja je izjemno slab spomin. Tudi ko se stvari zgodijo nepričakovano, kot čudež, se nam v naslednjem trenutku zdijo samoumevne. Denimo rezultat zadnjih volitev. Pa ni čisto tako. Pravzaprav sploh ni (bilo) tako. Da je bil Majer veliki favorit, ni bila prazna, napačna kalkulacija. In 50+ niso bile zgolj mokre sanje, ampak realna možnost še v septembru. A potem se je dogodilo nekaj stvari, ki so spremenile razmerja sil. Najprej sta (vsaj formalno) sočasno vstopila v volilni boj Janković in Virant. Vstop Jankovića je pomenil konec sanj o 50+ (v nekem trenutku celo 60+). Jasno je bilo, da bo Janković povezal razsuto levo volilno telo vsaj do te mere, da pričakovana zmaga SDS ne bo triumfalna. Zato je hkratni nastop Viranta dajal občutek, da desnica želi nevtralizirati učinek sicer pričakovane najave vstopa Jankovića v bitko. Ali je na začetku res šlo za peklenski načrt, najbrž ne bomo nikoli z gotovostjo potrdili ali zavrnili. Jasno pa je tudi bilo, in to sem na samem začetku kampanje tudi zapisal, da bo Virant (načrtno ali nenačrtno) deloval kot Majerjeva podaljšana roka, ki se steguje čez politično sredino proti levici le tako dolgo, dokler ga ne bo ogrožal. Pa se je zgodilo ravno to. Virant je preveč dobival in ko mu je, Majerju, začel dihati za ovratnik, so se mu začele dogajati nerodnosti in anonimke, ki so ga krepko oklestile. A ne glede na to, ali je šlo vsaj na začetku za načrt ali je (bolj verjetno) začel Virant spontano verjeti v svojo podobo in misijo, je zdaj situacija drugačna. Je premajhen, da kaj naredi sam, in dovolj močan, da drugim določa, kaj narediti. V politično razdeljeni Sloveniji in posledično tudi v državnem zboru je osem poslancev ravno pravo število za jeziček na tehtnici. Janković lahko skupaj z dokaj zanesljivim partnerjem (SD) zbere 38 parlamentarnih glasov. Majer skupaj z zanesljivo NSi in (manj zanesljivo) SLS 36 glasov. DeSUS približa Jankovića na rob večine (44 glasov), kar bi ob sicer tradicionalni, a ne samoumevni, pasivni podpori manjšincev pomenilo skromno večino, s katero bi zelo težko vladal. Majer tudi s podporo DeSUS ne pride čez magično mejo. DeSUS tako letos ne odloča izida povolilne aritmetike. Torej ostaja ekskluzivni arbiter dejanskega izida volitev Virant. Zato morda Virant le ni tako naiven, da bi verjel v realnost in smiselnost vlade narodne enotnosti, ustavne večine, tehnične vlade in kar je še pojmov precej nekonsistentno nadrobil v zadnjih štirinajstih dneh. Morda pa je vlada narodne enotnosti zgolj alibi za bolj svobodno izbiro partnerja, v čigar objem bo na koncu skočil. Pač: "Mi smo imeli boljšo zamisel, pa ni bila sprejeta, zato nam ni preostalo drugega kot izbira ene ali druge opcije." Vsaj zadnji del trditve drži. Virant ima moč, da iz relativnega zmagovalca volitev naredi relativnega povolilnega poraženca in iz relativnega volilnega poraženca naredi relativnega povolilnega zmagovalca. Razlogov za eno ali drugo izbiro ima kar nekaj. Programsko ni usklajen ne z Jankovićem ne z Majerjem. A Majer, ki je v veliko večji stiski, mu lahko ponudi več. Politični slog Jankovića mu menda ne ustreza najbolj, a politični slog Majerja mu zagotovo ne ustreza, saj ga je občutil na lastni koži pred volitvami in tudi po njih. Odveč je špekulirati, kam se bo obrnil. Verjetno bo še nekaj časa kot sramežljiva nevesta okleval, komu dahniti svoj "da". Ob tem je zanimivo za nazaj pobrskati med predvolilnimi soočenji, kjer so vsi po vrsti, torej tudi Virant, trdili, da mora vlada čim prej začeti delovati. Ne vem, koliko krščanske vzgoje je bil deležen Gregor Virant, a sveti trije kralji, ki bi po pobožni želji predsednika republike bili okvirni realni datum izvolitve nove vlade, so že v petek. Tri dni pred tem pa se Virant še ni dokončno poslovil niti od svoje ideje vlade narodne enotnosti. Če bo predsednik republike do petka sploh podelil mandat relativnemu zmagovalcu, bo to storil "na suho", torej brez vnaprejšnjega koalicijskega načrta. Vlado pa bomo čakali še lep čas.

Torej, zdi se, kot da se nobenemu več ne mudi. Sedanji "vršilec dolžnosti" zaradi neprijetne bolezni leži v kliničnem centru. Ministri pakirajo svoje papirje in fikuse. Nove koalicije ni na vidiku. Država je v breztežnostnem stanju.

Kar je katastrofično, toda ne smemo biti nezadovoljni. In če smo tudi volilci pozabili, kaj se nam je pred volitvami obetalo, se lahko ozremo k sosedom Madžarom. Viktor Orban počne, v teh dneh še zlasti odločno, vse tisto, kar je bilo realno pričakovati tudi pri nas, če bi se izšla formula 50+. Madžarski Orban je zato odlično izhodišče za špekulacije o Sloveniji pod hipotetično Majerjevo vladavino ustavne večine. Ko si je Majer še obetal tak rezultat, sem zapisal, da je treba spremljati Orbana in dogajanje na Madžarskem, ker je mentalni horizont in psihološki profil obeh nadvse podoben - pač tip avtoritarnega politika, ki jemlje državo za svojo talko. Ki instrumentalizira vse; medije, državno upravo, šolstvo, celo ustavo za doseganje kratkotrajnih političnih učinkov. Nič, kar je domače Orbanu, ni tuje Majerju, sem podčrtal. Oba sta imela za sabo eno kratko vladno epizodo. Orban med letoma 1998 in 2002. In oba sta naredila napako, ker sta preveč rešpektirala EU, da bi upala dosledno realizirati svoje ideje. Orban je v svojem drugem mandatu, v katerem obvladuje ustavno večino, spoznal in Majerja naučil, da "Evropa" sicer grdo gleda avtoritarne popadke, še zlasti v novih članicah, a v resnici ne stori nič.

Tako je EU le ležerno godrnjala ob sprejetem medijskem zakonu, ki postavlja pod vprašaj temeljne postulate madžarske demokracije in medijem ter javnosti grozi z uveljavitvijo "medijsko pravičnejšega sveta". Torej popolnega nadzora nad mediji, drakonske kazni za kršenja medijske zakonodaje, prost vstop nadzornikov enobarvnega Sveta za medije v redakcije, obvezno razkrivanje virov, ko gre za "nacionalni interes"... Zakon se nanaša na vse avdio, video, tiskane in internetne medije doma in tudi tiste v tujini. Na formalni ravni nobena poldemokracija v Evropi ni imela takšnega zakona. Absurdno, da je zakon stopil v veljavo na isti dan, ko je Madžarska prevzela predsedovanje EU. Nekateri primerjajo Orbana s pokojnim koroškim gromovnikom Haiderjem, a večni poljski disident Adam Michnik, ki je naslovnico svojega časopisa Gazeta Wyborcza v znamenje protesta takrat objavil v madžarskem jeziku, meni, da je primerjava neustrezna, da je Orban veliko hujši. Michnik je še zlasti razočaran, ker je v osemdesetih letih prijateljeval z Orbanom in ga zdaj vpisuje v svoj register kot še enega bivšega disidenta, ki je postal hujši od oblastnikov v enopartijskem režimu. Vsekakor je bil ne samo Gyjula Horn, ampak po mnenju mnogih kritičnih publicistov tudi pred njim previdni reformator Janos Kadar zgled demokratičnosti. Morda pretiravajo. A Kadarjev režim je ob nizkih izhodiščnih standardih sramežljivo in zelo počasi, a vendarle korak za korakom odpiral polja svobode, Orban jih pa zapira. Naglo in grobo.

Viktor Orban je pred volitvami podprl Majerja in SDS. Kako je že rekel? "Je jasen in odločen. Je pravi vodja." Če to reče Orban, potem smo lahko veseli volilnega rezultata.