Ob eskalaciji krize pred tremi leti smo spoznali, da je bila ključna napaka Slovenije dolžniško financiranje naše gospodarske rasti. Ob izbruhu krize je to pomenilo, da sami nosimo breme kolapsa vrednosti finančnega premoženja, do tujine pa nam ostajajo nespremenjeni dolgovi. Dolžniška kriza držav bo v letu 2012 eskalirala. V letu 2012 bo na mednarodnih trgih kupce iskalo 1500 milijard evrov državnih dolgov. Slovenija bo v tej gneči poskušala dobiti 3 milijarde, vsaj še toliko bi potrebovale poslovne banke. V teh razmerah je verjetnost, da se nam kaj hudo zalomi, visoka, kot še nikoli. Če se nam zalomi, bo kateri koli finančni minister proračun sestavljal z mesarico. Zato je ključno, ali smo se iz preteklih napak kaj naučili in ob tem spremenili način financiranja našega gospodarstva.
Začnimo z vprašanjem kakovosti na novo izvoljenih političnih elit. Odhajajoča vlada pri svojem delu ni bila uspešna. V začetku leta 2011 so gospodarstva naših glavnih trgovinskih partneric rasla bolje od pričakovanj. Vseeno smo mnogi že takrat opozarjali, da je dinamika okrevanja po krizi pri nas podpovprečna. Zaradi poslabšanja cenovne konkurenčnosti se je izvozno gospodarstvo slabše od konkurence vključilo v oživljene trgovske tokove. Do prvega četrtletja 2010 so članice območja evra v povprečju nadoknadile polovico v recesiji izgubljenega bruto domačega proizvoda. Slovenija le petino.
Podatki o rasti našega bruto domačega proizvoda za tretje četrtletje 2011 pa kažejo, da smo med prvimi državami EU, ki so ponovno zdrsnile v recesijo.
Na zaostrovanje evropske dolžniške krize je Slovenija odgovorila z referendumskimi zavrnitvami predlaganih reformnih zakonov, med katerimi je bil z vidika javnofinančne stabilnosti ključen predvsem pokojninski. Nezrelo dejanje, ki ga bomo v letu 2012 še velikokrat premlevali. S tem, ko je še Nemčija doživela težave pri prodaji svojih obveznic, je postalo jasno, da je treba popolnoma resno računati na možnost, da državi zmanjka denarja za osnovne stvari, kot so pokojnine in plače javnih uslužbencev.
Glede na vse negativne ekonomske trende bi naivnež pričakoval, da bodo načini radikalno drugačnega načina spopadanja z njimi v središču volilne kampanje. Vendar se je zmotil. Volilna kampanja 2011 je pokazala vse razsežnosti bede političnih elit, ki jih imamo. Za to sta (vsaj) dva razloga.
Prvič, resnici na ljubo je edini izmed predsednikov strank, ki je bil sposoben povedati kaj smiselnega o ključnih problemih pred nami, Borut Pahor. Tisti, čigar vlada je padla zaradi očitane nesposobnosti. Vendar zaradi rednih stikov z evropskimi kolegi očitno edini, ki je o težavah evra in naši vlogi pri tem sploh razmišljal. Ostali se sploh ne zavedajo sveta okrog nas. Drugič, ključna predvolilna tema je bila potencialna korumpiranost ter etična in moralna spornost čisto vseh predsednikov strank (z izjemo Boruta Pahorja), ki so kotirale visoko. To pove vse o izbiri, ki smo jo imeli volilci.
Novoizvoljeni parlament je z izjemo Virantovih osmih poslancev čista travestija starega. Janševa pozicija je v bistvu nespremenjena. Na levici je pod Jankovićevim imenom zbrana praktično ista levica z istimi "strici iz ozadja". Pod črto torej vidimo, da po politiki, za katero smo se strinjali, da se ni sposobna spopasti s krizo, nismo dobili nič novega.
Drugo ključno področje je način delovanja našega gospodarstva. Zaostrene gospodarske razmere zahtevajo, da čim prej saniramo posledice dolžniškega financiranja rasti in preidemo na novo in vzdržno paradigmo, ki temelji na podjetniškem kapitalu. Da se tudi na tem področju nismo nič naučili, priča množična histerija glede prodaje Mercatorja.
Zgodba o prodaji Mercatorja kaže na samouničevalno shizofrenost dojemanja delovanja kapitalizma. Pogled v zgodovino nam pove, da se je vse skupaj začelo s pivovarsko vojno pred desetletjem. Proces, ki je kasneje kulminiral v vertikalni povezavi z Mercatorjem in tajkunski zgodbi Boška Šrota, je zgodba o sistematičnem kršenju načel delovanja trga, nedelovanja institucij varstva konkurence ter finančnem hazardiranju. Zaradi vsega tega imamo godljo, kot jo imamo. Če ne bi bilo finančnega hazardiranja tajkunov z asistenco politike, danes teh delnic ne bi bilo v bančnih bilancah in ne bi imeli histerične reakcije na poskus sanacije stanja.
V histeriji smo pozabili na nekaj dejstev. Intelektualno podporo procesu, ki nas je spravil v te težave, so zagotovili omniprisotni fantje iz Mencingerjeve svetovalne firme. Štiblarjeva ideja o bankah kot centru financiranja vsega, in s tem tudi finančnega hazardiranja, je ravno tako iz istega podjetja. Isti gospodje danes zalagajo iste politične elite z istimi nasveti.
Veliko se danes govori o negativnih posledicah, ki bi jih prodaja Mercatorja imela za gospodarstvo. Kot soavtor analiz v podporo postopkom urada za varstvo konkurence (UVK) trdim, da je ta nacionalno interesna tvorba okoli Pivovarne Laško in Mercatorja imela dokazljive negativne posledice za vse nas potrošnike. Leta 2007 se je zdelo, da se potrošniki tega zavedamo. Danes smo pozabili. Dobavitelji so trgovce prijavili UVK zaradi nekonkurečnega delovanja. Danes brez Mercatorja svoje prihodnosti ne vidijo?!
Ne pristanem na tezo, da gre za iracionalnost predstavnikov dobaviteljev. Gre za vplivne interesne skupine, sprego politike, njihovih ekonomskih in pravnih svetovalcev ter menedžmenta, ki je v polni življenjski moči priučen mencingerjanske ideje delovanja gospodarstva. Te skupine so sposobne spretne manipulacije medijskega prostora. Histerična reakcija množic tako ne izostane.
Kaj vse to pomeni s finančnega vidika? Nič drugega kot ponavljanje napak iz preteklosti. Še vedno bi radi svoj razvoj financirali z zadolževanjem. Le da vlogo bank prevzema država. Če smo se leta 2009 soočali s problemom likvidnosti in solventnosti bank, se bomo v letu 2012 spraševali o likvidnosti in solventnosti države. Posledice bodo podobne kot v primeru finančnih holdingov in tajkunov. Mercator, punčica našega očesa, je skupaj z dobavitelji medtem že na poti navzdol. Tako kot za Pivovarno Laško so njegovi reševalci dejansko njegovi grobarji.
Slika slovenskega gospodarstva na začetku leta 2012 žal ni rožnata. Pred sabo imamo tri ključne izzive: zagotovitev javnofinančne stabilnosti, sanacija bančnega sistema in stabilizacija Slovenije na mednarodnih finančnih trgih. V odgovoru na to v treh letih nismo spremenili niti političnega prostora niti načina delovanja našega gospodarstva. Zato napovedujem, da besedne zveze "fiscal austerity" ne bomo poslušali le po poročilih iz Bruslja. Izgovarjali jo bodo možje v temnih oblekah na ulicah Ljubljane.
