"Razumem, da mi nadomestilo marsikdo zameri, a vzel sem pač tisto, kar mi je po zakonu pripadalo; to je potrdila tudi Kosova komisija. Hkrati je bil to tudi moj dolg do družine, ki sem jo štiri leta puščal na cedilu."

Gregor Virant je svoj dolg družini pomotoma izstavil davkoplačevalcem (Mladina, 4. november 2011)

* * *

"Ko sem bil guverner, sem ravnal z denarjem kot z zdravilom, v katerem je tudi kanček strupa. Čim manj ga je, tem boljše je za zdravje."

Predsedniški kandidat dr. France Arhar (Dnevnik, 23. julij 2002)

* * *

Eno temeljnih pravil v volilnih kampanjah se glasi nekako takole: če nimaš domišljenih odgovorov na napade, potem molči. In ko te prime, da bi užaljen, jezen, prepričan v svoj prav govoril, se ugrizni v jezik. In še vedno molči. Pa se bo morda razkadilo. Pozabilo. V najboljšem primeru bodo celo prišle na dnevni red druge neprijetne zgodbe na konto protikandidatov. Tako nekako. Če pa že greš v protiofenzivo, potem pa moraš prekleto dobro vedeti, kaj hočeš in kako izpeljati to, kar hočeš. Ne vem, kaj v teh dneh razmišlja Virant sam, kaj njegov silni štab. Res je, da so se doslej očitki iz desnice o domnevnem izdajalstvu, nelojalnosti, nedoslednosti odbijali kot pingpong žogica od loparja. A sedaj je drugače. Zgodba o bajnem zaslužku s honorarji v času, ko je prejemal zelo spodobno nadomestilo za nezaposlene nekdanje funkcionarje, pa je poglavje iz neke druge knjige. Denar, bogastvo, pohlep so najbolj občutljive teme volilnih kampanj. Vedno in povsod. To je bilo jasno takoj, ko je izustil prve neumnosti v poskusu obrambe pred očitkom dvojne morale. Medijski umor? Prej medijski samomor. Približno tako, kot je to bilo v primeru Arharja in Golobiča. Arhar je v predsedniški kampanji ob očitku astronomske plače imel na voljo zelo enostaven obrambni manever. Res je, da je Vzajemna v posebnem položaju do "vplačevalcev" in da ni gospodarska družba, ki po lastni presoji prostodušno deli astronomske plače (mesečno je menda prejemal 3,1 milijona tolarjev bruto), a višina plače nikakor ni bila "umerjena" osebno na Arharja. Tudi če bi njegovo funkcijo v Vzajemni opravljal kdo drug, bi zelo verjetno dobil enako plačo. A se je začel braniti nespretno, se zapletal in na koncu potegnil še najslabše orožje. Češ: plača je del individualne pogodbe in zato "poslovna skrivnost" ter da je on zgolj ena stran(ka) te pogodbe in zato ne more in ne sme razkriti detajlov. Posledice so znane. Enakovredni kandidat, če ne celo favorit predsedniške kampanje, je postal velik poraženec. Podobno se je izhodiščno zapletel Gregor Golobič. Ki je novinarjem na direktno (anketno) vprašanje o premoženju zamolčal delež v Ultri. Ko so ga razkrili, se je iz koraka v korak bolj zapletal. In danes je praktično politično mrtev. A absurdno je, da ni bil niti v prekršku, saj je pred tem ustreznim institucijam najavil premoženje, kot veleva zakon.

Res je, da lahko tako Arhar kot Golobič upravičeno stokata, da nista bila obravnavana z enakimi vatli kot nekateri drugi visoki politiki. Denimo, Janša je bil v tistem času in tudi kasneje zaloten pri lažeh, goljufijah, ponarejanjih, pa je ne samo preživel, ampak bil obravnavan nadvse prizanesljivo. To drži. A dejstvo, da vsi politiki niso obravnavani z istimi vatli, je pač treba vzeti na znanje in delovati tako, da ne boš ogrožen po merilih, ki so jih mediji namenili tebi.

Šola je kruta, a očitno se, vsaj v politiki, iz napak drugih ne da veliko naučiti. Virant je najboljši dokaz, da je temu tako. Pri njemu je razočaranje javnosti toliko večje, ker so mediji in mnogi volilci v njem videli več kot še eno od ponudb na predvolilnem trgu. Novi, neomadeževani obraz. Sam je rad porekel: "Nikomur nisem nič dolžan". Moj prijatelj ga je zato označil kot devico Marijo. Prispodoba resnično drži. In šok tudi. Če devica zanosi, potem ali ni to, za kar se predstavlja, ali pa moramo svojega partnerja in javnost prepričati, da je brezmadežno spočela. In to ni enostavno. V Virantovem primeru izhodiščno ni kazalo tako slabo, kot se je kasneje razvilo. Ne toliko po zaslugi medijev, kot po zaslugi lastnega zapletanja. Torej, mediji objavijo staro zgodbo, ki so jo že vrteli. A takrat ni bila dovolj pomembna. Sedaj je drugače. Virant se ne nazadnje zavzema za odpravo oziroma skrajšanje prav teh privilegijev odsluženih politikov, ki jih je sam zajemal z veliko žlico. Kaj to pomeni? Virant je leta 2009 s pogodbenim delom zaslužil 95.252 evrov ter hkrati prejel še 66.175 evrov nadomestila za "brezposelnost". Za primerjavo: njegova glavna protikandidata sta z aktivnim opravljanjem funkcij zaslužila veliko manj. Zoran Janković je v istem letu zaslužil 58.812 evrov, Janez Janša pa še manj - 50.021 evrov. A to formalno sploh ni problem. Problemi nastanejo šele z moralno presojo. Virant v času, ko je dobival pomoč za postfunkcionarsko "brezposelnost", ni bil brez dela, še manj brez možnosti zaslužka. Zato, dokler zakon velja, tudi ne gre s prstom kazati na vse poslance in nekdanje funkcionarje, saj večina resnično ni delala in služila. Ali so se trudili najti nadomestno zaposlitev, je že drugo vprašanja. No, resnično pa Virant zamoči, ko začne prodajati okroglo interpretacijo: to je bil moj dolg do družine, ki sem jo ves mandat zanemarjal. Najbrž res. A če ima (je imel) dolg do družine, zakaj ga je izstavljal davkoplačevalcem? In navsezadnje, če je imel dolg do družine, zakaj je potem izgubljal dragoceni, od države in davkoplačevalcev obilno plačani prosti čas za honorarno delo? Lep zaplet. A finale šele pride, ko se odloči za povračilni udarec in vrnitev denarja. "Nadomestilo v 2009: 36.482 evrov. Dohodnina od pogodbenega dela: 35.197 evrov. Strošek davkoplačevalcev v višini 1285 evrov bom vrnil," pojasni. Ker so mediji menili, da se norčuje, se je popravil in ponorčeval še enkrat: od izplačanega nadomestila je odštel že plačano dohodnino? Ta račun pa davkoplačevalcem še bolj ne gre v glavo. "Razliko med dohodnino, ki sem jo plačal od obeh prejemkov, in stroški države sem nakazal v proračun," se pošali na račun javnosti in davkoplačevalcev. Koliko je dolžan Virant? Nič ali vse. Formalno nič. Moralno pa vse nadomestilo.

Zaplet je res nadvse zabaven in je popestril kampanjo. Po drugi strani pa me jezi. Namesto, da bi se mediji ukvarjali s vprašanjem, kaj resnično ponuja Virant, si dajejo duška s "fovšijo" in privoščljivostjo. Ključni problem Viranta ni moralno sporno prejemanja nadomestila, ki mu formalno pripada, ampak program, ki je z eno besedo neoliberalen: umik nadzorne vloge države oziroma deregulacija, odprodaja bank, deležev v gospodarskih družbah, dvoumne vizije javnega šolstva in zdravstva, nižanje davkov, "protibirokratska revolucija"… Torej rešitve, ki so se prav v zadnjih letih pokazale kot slabe. Za zdaj je Virantove ideje in zamisli temeljiteje vzela v precep le Mladina (http://www.mladina.si/dnevnik/15-11-2011-virantov_paradoks/).

Seveda je vizija tanke države lepozveneča in privlačna. A prav zadnja kriza je pokazala, da v tanki državi navadni smrtniki tanko piskajo.