Nedolgo zatem so politiki predvolilne Amerike začeli izražati razumevanje za demonstrante. Gibanje je namreč pridobivalo naklonjenost javnosti. Celo Mitt Romney, še en republikanec, ki bi hotel biti predsednik, sicer pa tako rekoč popolno utelešenje tega, proti čemur protestirajo na Wall Streetu in drugje po državi in svetu, je dal zabeležiti svoje sočutje: "Gledam, kaj se dogaja na Wall Streetu, in si mislim, fant, razumem, kako se tisti ljudje počutijo... Ljudje v tej državi so razburjeni." Tudi Cain je obrnil ploščo. In ker so politiki začeli peti nenavadne viže, so se morali oglasiti še bankirji, tisti iz velikih bank, ki so v življenju uspeli. Tu in tam je tudi kdo od njih pokazal razumevanje do protestnikov in njihovega počutja, njihovo temeljno sporočilo javnosti pa je bilo: ne krivite nas, krivite politike! Dali so vedeti, da so bili pri vseh temeljnih odločitvah zraven politiki. In poglejte, koliko milijonarjev sedi v vladnih ministrstvih, je dodal eden od njih. Politiki na to niso odgovorili. Bankirji so jih opozorili, naj bodo tiho. In politiki so utihnili. Kako se je že zareklo senatorju Durbinu pred dvema letoma? Odkrito rečeno, banke imajo parlament v svoji lasti, je izjavil.

Zdaj se zdi, da politiki omahujejo med dvema rešitvama problema: ali pustiti, da se gibanje samo izpoje, ali ga razgnati. V prid prvi opciji govori vreme, prihajajoča zima, neposredno-demokratične blokade in razdori, ki se začenjajo kazati v newyorški branži zasedbenega gibanja. Drugo možnost so ta teden preizkusili v Kaliforniji, ko so se nad protestnike v Oaklandu spravili s helikopterji in posebnimi policijskimi enotami z okrepitvami iz drugih krajev. Protest so poskušali zadušiti dobesedno - s solzivcem in dimnimi bombami.

Mnogi znaki - in številni poznavalci, ki te znake berejo in razlagajo - pa kažejo, da se to protestno gibanje še ne bo porazgubilo. Rezervoar nezadovoljstva in jeze, iz katerega se napaja, je prevelik. Preveč ljudi v preveč krajih je preveč nezadovoljnih in jeznih, da bi protesti čez noč izpuhteli v nič. Legitimnost, v katero se je odevala in na katero se je opirala sedanja konstelacija bogastva in moči, se je začela krušiti, izgubljati. Vera v sistem (ali naj rečem indoktrinacija?), ki je bila v prvi deželi svobodnega sveta tako živa, vseobsegajoča in prežemajoča, da bi si vsak evropski totalitarec zadnjega stoletja česa podobnega lahko samo želel, izgublja moč. Dokler merodajna večina prebivalstva živi relativno udobno, je na razlike v bogastvu, moči in ugledu (če s to besedo razumemo nadpovprečni odmerek žarometov in medijske pozornosti) možno gledati kot na rezultat osebnih zaslug in božje volje in z njimi živeti. Ko te razlike rastejo, ker vse manjša manjšina vse bolj bogati, medtem ko istočasno vse večja večina ostalih v vse več pogledih živi vse slabše, in ko se ta večina začne razumeti kot 99 % zapostavljenih, izigranih in razlaščenih, postanejo tiste razlike težje prebavljive. Ko obenem postane očitno, da ne gre za fair play, da prekomerno bogastvo in vpliv nista rezultat posnemanja vrednih osebnih kvalitet, marveč nevšečnih osebnostnih potez in sumljivih praks, med katerimi so izrabljanje zvez, poznanstev in privilegijev, špekuliranje, zavajanje, sleparjenje in goljufanje, izigravanje zakonov, izsiljevanje in grabež med manj malignimi, in ko postane očitno tudi, da te in hujše prakse niso sankcionirane, da zakoni niso za vse enaki, da je tisti 1 % zakonsko zaščiten ali nad zakoni, ljudem začne prekipevati. Medtem ko tako imenovana elita poskuša "rešiti krizo", da bi iz nje izšla še bogatejša in močnejša, se na drugi strani širi spoznanje, da tako ne more iti več naprej.

Protestnik v Oaklandu je dan po policijskem napadu na demonstracije nosil transparent z napisom: "Ko bogati kradejo revnim, je to poslovno obnašanje; ko se revni uprejo, je to nasilje." Najresnejše nasilje je drugje. O njem se začenja govoriti tudi v tako imenovanih osrednjih medijih. Financial Times, denimo, je 13. oktobra objavil pismo bralca, ki polemizira z mnenjem nekega pravnika, da bi bilo treba gospodarski kriminal kaznovati mileje od nasilnih kriminalnih dejanj. Bralec argumentira, da agregatni učinek gospodarskega kriminala ubija. Ne gre samo za samomore posameznikov, ki so jih vrgli na cesto. Milijoni Američanov, je zapisal, bodo zaradi stresa, ki ga povzroča zdajšnja depresija, umrli več let prej, kot bi sicer. K skrajšanju njihovega življenja bo prispevalo tudi pomanjkanje medicinske oskrbe zaradi rezanja proračuna. "Korupcija z Wall Streeta bo verjetno ubila več Američanov kot Al Kaida," je sklenil.

Daniel Defoe in Jonathan Swift, kritika finančnih špekulantov v obdobju, ko je bila finančna trgovina še nova, sta njihovo početje označila za državljansko vojno. Defoe je zapisal, da ti finančni mogotci, ta "peklenska korporacija", vodijo novo vrsto državljanske vojne, ki jo bijejo "z orožjem, ki je hujše od mečev in mušket. Bombe lahko zažgejo naša mesta in čete nas lahko preplavijo in izropajo. Ti ljudje pa lahko uničijo človeka na tiho, spodkopajo in obubožajo z nedoumljivo zvijačo, tako kot strup, ki učinkuje od daleč, lahko ljudi pripravijo do tega, da se uničijo, in jih osleparijo za njihov denar z iznajdbami, za katere še nismo slišali, kakršne so obresti, popusti, prenosi, izračuni, certifikati, delnice, projekti in sam vrag in vse številke in težke imena." Kaj šele bi lahko napisal danes! Tisti 1 % je v vojni proti ostalim.