Posnetki, ki so te dni obkrožili svet, so verjetno imeli namen dokazati, da je ta svet lažji za še enega diktatorja, da je Libiji uspelo skoraj nemogoče, torej obet bolj demokratične družbe, in da upori proti najbolj trdorokim tiranom niso več a priori, kot nekdanji upori sužnjev, obsojeni na propad. A ob pogledu na krvaveče telo starca, ki so ga vlačili sem in tja, te zmage nisem mogla ne hotela praznovati, le želodec se mi je obrnil. Zanesljivo ne zadnjič in seveda ne prvič.

Če je človek že en kos časa na svetu, je poleg vsega lepega deležen tudi takšnih prizorov, vsaj če živi v času diktature slik. Če bi živela še malo dlje, da bi se morda spominjala obglavljenja Ludvika XVI., ki so mu leta 1793 sodili poslanci v nacionalni skupščini (sodišče mu ni moglo, saj mu je bilo podrejeno), mu odvzeli titulo kraja in ga "ponižali" v državljana Ludvika Capeta, nato pa ga z neprijetno neenotnim skupščinskim glasovanjem (od 721 poslancev jih je za takojšnjo smrt glasovalo le 361, 72 za smrtno kazen pod določenimi pogoji, 288 pa za zaporno kazen ali izgon) poslali na giljotino. Ki je stala na Trgu revolucije, kajpada. Posnetkov k sreči ni, dogodek obuja le kakšna risbica in zatrdilo rablja, da je bivši kralj svojo usodo častno prenesel.

Posnetke smo dobili šele v prejšnjem stoletju, ko smo prvič lahko spremljali revolucije po televiziji, v živo. Tista berlinska je bila lepa, zelo fotogenična in brez krvi, toda ona romunska, mesec dni kasneje, je razgaljala resnico stvari: videli smo nesrečne in besne, predvsem pa zbegane množice - in neverjetno je, kako je romunski film v zadnjem desetletju z izvrstnimi satirami uspel demitizirati svoje "junaške" čase. Videli smo, kako so ujeli in premetavali romunskega samodržca Nicolaeja Ceausescuja in njegovo ženo in kako so ju na koncu pred kamerami usmrtili. Ljudje v Romuniji in zunaj nje smo tako dobili dokaz, da tega zla ni več. A dobili smo še več, s prizori, ki so bili do tedaj predvsem značilnost vojn ali pa obračunov v tretjem, "neciviliziranem" svetu, smo dobili tudi kri, torej zadoščenje besnih, ki so si vzeli nadvse sporno pravico, da vsaj ta trenutek, tik pred tem, ko bosta morala končno zavladati bolj pravičen red in bolj pravično pravo, za katera so se sploh spustili v boj, izživijo slast nekaznovane moči in tisto, kar je v nas žalostno pritlehnega: maščevalnost. Računajoč, da bodo ljudje to opitost vzeli za legitimno, za svojo.

Tudi ko so Američani ujeli Sadama Huseina, je bilo s posnetki človeka, ki je pol leta živel v luknji pod zemljo, na delu enako spodbujanje javnega mnenja k sprejemanju preprostih razlag: Husein je ujet, svet je spet urejen, zli si ne zaslužijo le kazni, ampak tudi ponižanja. Ko so Huseina potem zaprli in je britanski časopis objavil fotografije, na katerih je videti, kako si v zaporu gospodinji, pa so ZDA protestirale, češ da gre za kršenje ženevske konvencije - ta protest je vsekakor treba zapisati v knjižico za razumevanje zelo posebnega ameriškega humorja, ki gotovo najbolj v smeh spravlja ujetnike v Guantanamu. Nato so Huseina obsodili, posnetki njegove usmrtitve pa so nemudoma obkrožili svet - na krožniku smo dobili njegovo obešenje, nato pa še informacijo, da so ga že mrtvega večkrat zabodli. Vse skupaj se je dogajalo v času ameriške zasedbe Iraka, in čeprav so se ZDA tudi do tega posnetka distancirale, jih je bilo težko jemati resno, saj so med razvitimi najbolj primitivna država, kjer obsojence pobijajo kot po tekočem traku, na najbolj strašljive načine in to vpričo "gledalcev", sorodnikov žrtev. Preprosto, talionsko pravo: zob za zob, ki povzroči, da se krog nikoli ne prekine.

In zdaj smo dobili še posnetek Gadafija, ranjenega in nato potolčenega kot psa. Ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton je novico pospremila z: Uau!, Sarkozy je pomodroval o veliki zmagi svobode, Berlusconi je spet zelo nerodno izbral citat (a ne bi že uzakonili obvezne izobrazbe za politike?): "Tako mine slava sveta", biblijski izrek, ki so ga uporabljali ob ustoličenju papežev. Je bil Gadafi torej nekakšen papež, nezmotljivi, ali samo ena izmed premnogih karikatur, lokalni samodržec, ki je z blagoslovom zahodnih zaveznikov (Blaira, Barlusconija, Sarkozyja, celo naš Pahorček je tekel tja, med kamele) puščal enim nafto, drugim pa kri?

Tako torej nihče izmed politikov demokratičnih držav ni premogel besedice o tem, da klanje in javno razkazovanje trupel nista najboljša popotnica za v nove čase, nista ravno utemeljitveni kamen nove družbene ureditve, kjer bodo vladali zakoni, za vse enako in kjer bo človeško dostojanstvo temeljna pravica. Vsi so bili nenadoma polni občudovanja ljudstva, ki se je dvignilo zoper tirana, in so mu širokogrudno tolerirali divjanje, medtem ko doma, začuda, celo nad miroljubne demonstrante pošiljajo policijo, solzivec, gumijevke. Kje je torej njihova skrivna točka identifikacije s padlimi mogočneži in kje se skriva njihov strah pred ljudstvom, ki ga imajo tako radi, dokler je pohlevno? Kje se začne in konča njihovo razumevanje pravnega reda, nedotakljivosti človeškega (diktatorskega?) življenja, ki ga uzakonjajo njihove države, kje je njihova drža politika, ki nikakor, nikjer in nikoli ne sme ploskati linču, ponižanjem, popolnemu razčlovečenju v imenu boljših novih časov?

Padli zatiralci kažejo na kilave, uboge, motene osebnosti, ki so svojo pokončnost zgradili na puškah, s katerimi so se obdali, ko te puške izginejo ali se celo obrnejo proti njim, pa ostane prazna vreča - ki običajno kot papiga ponavlja le, da je nedotakljiva. A za njimi stoji četa tistih, ki so iz interesa (in strahu) molčali ali sodelovali na teh pirih in ki zdaj nemo opazujejo kamenjanje.