"Vojna je tako grozna z dobrim razlogom. Da ne bi v njej preveč uživali."

Robert Edward Lee

***

"Moder človek se lahko več nauči iz neumnega vprašanja kot bedak iz modrega odgovora."

Bruce Lee

***

"Želimo administrativno samostojnost /.../ mislim, da je napočil čas. V nasprotnem primeru bomo priče takšnemu pohodu centralizacije, ki mu nismo bili niti za časa Beograda."

Franc Kangler o začetku štajerske secesije

***

Sem čistokrvni Štajerec. Še več, sem Prlek, ki veljamo od nekdaj za de luxe model severovzhodnih plemen. No, vseeno pa nisem čisto prepričan, da naši plemenski poglavarji in šamani vedo, kaj govorijo. Ampak v politiki, in zlasti v kampanjah pred volitvami, tako in tako ni pomembno, kaj govoriš. Važno je, da govoriš. Neumnosti in neslanosti so čisto dobro izhodišče za politična govorila - torej za politike. Ko je imel po slovenskem "el clasicu", nogometni tekmi med Olimpijo in Mariborom, na kateri so se nezadovoljni mariborski navijači znesli nad tribunami Stožic, izpade legendarni Zlatko Zahović, nisem mogel verjeti, da v drugem desetletju enaindvajsetega stoletja kdo še vedno hrani plebs s takimi banalnimi populizmi. Pa očitno delujejo. Toliko bolj, če so zabeljeni s kanglerizmi. Zdi se mi, da se je mariborski nadžupan Kangler zaplezal z ambicioznimi projekti univerzijade in EPK, zdaj pa išče polje za zasilni pristanek. In antimočvirniški refleks je očitno prava tema. Pa ne samo za Kanglerja, tudi za Šrota. Slednji res nekoliko bolj zadržano trosi iste neumnosti. Kakšna centralizacija Slovenije neki, če je cele skupaj ni za večji kurnik? Seveda bi morda bilo dobro razrezati Slovenijo na pokrajine, ne zaradi avtonomstva, ampak zaradi večje učinkovitosti. A ta čas se Slovenija pač ne more dogovoriti za optimalno število pokrajin. In Slovenska ljudska stranka, ki ji pripadata Kangler in Šrot, je k tej nezmožnosti izdatno prispevala. Slovenija morda nikoli ne bo imela pokrajin. Ne zaradi "Ljubljane", ampak zaradi popolnega razpada avtoritete institucij države. Sicer pa so argumenti a la "ne bo Ljubljana odločala, kje bomo f Maribori gradili kakšen most", brezpredmetni. Nekdo, se pravi pristojna institucija, mora odločati tudi o takšnih zadevah. Ne odloča torej kraj, ampak institucija. Tako tudi dejstvo, da je sedež pošte v Mariboru, ne pomeni, da nam je "Maribor spet podražil poštne storitve". Sicer pa je to tako in tako nepomembno. A v tem utrjevanju antimočvirniškega refleksa ne gre za prizadevanje k racionalnosti, temveč za nažiganje volilcev z iracionalnimi sentimenti. Ampak kakor hočejo. Sam menim, da je odziv na Kanglerjeve domislice praktični preizkus inteligentnosti volilcev iz severovzhodne Slovenije. Zaradi mene lahko Duplek postane štajerski Richmond, Kangler pa Lee. No, ne vem, ali Robert Edward ali Bruce. Pravzaprav vseeno. Vendar naj se ne čudijo potem, če je v Ljubljani vse več "političnih azilantov s secesijskega vzhoda države".

Sicer pa je čas pred volitvami najlepši čas. Čas iluzij, velikih pričakovanj, očaranosti, samoočaranosti. Po volitvah pride čas streznitve, prebujanje v hladno, neprijetno jutro. Tako za volilce kot za mnoge politike. Celo za velika družbena gibanja in vrenja, kakršnim smo priča v teh dneh, velja enako. Za gibanje, ki je iz Wall Streeta pljusknilo po svetu in celo k nam, se je med publicisti že prijelo ime oktobrska revolucija. Druga oktobrska revolucija. In medtem ko si pri nas lokalni poglavarji in šamani zastavljajo banalna vprašanja lastnega preživetja, se na globalni ravni postavljajo velika vprašanja preživetja družbe in civilizacije. In zanimivo. Načelno se s protestniki vsi strinjajo, politiki, finančniki, menedžerji, delodajalci, le da odgovarjajo v en glas: "Že, že. To so resna vprašanja, a niste ponudili nikakršnega odgovora, nikakršne alternative." Ta očitek je v izhodišču zgrešen. Da postaviš pravo vprašanje, ti ni treba poznati pravega odgovora. Ko odgovor že obstaja, je vprašanje odveč. Ni ti treba biti pek, da oceniš, da kruh ni dober. Ni ti treba biti finančni strokovnjak, da ugotoviš, da mezda ne zadostuje za dostojno življenje. Resnične zagate sedanjega planetarnega civilnodružbenega vrenja so drugje. Najprej v prelahkotnem agitiranju za neposredno demokracijo. Khm, neposredna demokracija. Tudi Ambrus je bil rezultat neposredne demokracije. Otroci, noseče ženske, bolniki, skratka "cigani", kot so jih klicali, so v ostri zimi morali zapustiti svoje domove in prezimovati pod milim nebom. In vaščani celo pokojnega predsednika Drnovška niso pustili, da bi pregnanim Romom dostavil zasilna bivališča za peklensko hladne noči. Drugi problem je vprašanje, kaj in kako, ko pride "dan pojutrišnjem". Jasno je, da se bo sedanji val protestov unesel, da bo razviti svet spet stopil v ustaljene tirnice. Kakšen bo pouk iz učnih ur na ulicah, v parkih, pred palačami finančnih institucij? Slavoj Žižek je v odmevnem nastopu pred demonstranti v newyorškem parku Zuccotti izpostavil prav ta moment kot ključni problem oktobrske revolucije. "A obstaja past. Ne smete se zagledati sami vase. Lepo nam je tukaj, toda ne pozabite, da so povorke poceni. Pomemben je dan pozneje, ko se je treba vrniti k vsakdanjemu življenju. Bo kaj drugače?" Na koncu, ko bo veselica mimo, bo ostala edina realna perspektiva vstop v srce demokratičnega ustroja. V institucije zastopniške demokracije. Pred veliko leti (1967) je vodja berlinskega študentskega gibanja Rudi Dutschke napovedal dolgi marš skozi institucije kot taktični okvir, čeprav sta bila parlament in predstavniška demokracija po njegovem mnenju nekoristna. Ne zato, ker bi bilo z idejo predstavniške demokracije kaj narobe, ampak ker "v parlamentu nimamo reprezentantov, ki bi izražali interese državljanov - resnične interese državljanov". Dediči Dutschkejeve zapuščine (umrl je leta 1979 za posledicami atentata v Berlinu 11 let poprej) so postali tvorci stranke Zelenih, ki je leta 1983 prestopila volilni prag in vstopila v nemški bundestag. Na zadnjih volitvah so imeli skoraj 11 odstotkov glasov. In danes jim agencije napovedujejo celo do 20 odstotkov! Celo Pirati bi danes menda na zvezni ravni dosegli do 8 odstotkov. Seveda so bile dileme, prerekanja, razhajanja v zeleni alternativi močna. A glavnina je ostala pri spoznanju, da je onkraj predstavniške demokracije predstavniška demokracija. Drugačna. Ki postavlja drugačna vprašanja in išče drugačne odgovore.

Zgodba nemških zelenih je poučna za akterje "Hanžkove" TRS, ker jim je ta po svoji genezi, zaledju, filozofiji najbolj podobna. Prehod iz gibanja v stranko je težak. Kako vstopiti v gnezdo etablirane politike in ohraniti alternativno držo? Ni dovolj, da ohraniš imidž. Tega lahko tudi zamenjaš. Joschka Fischer je prvič vstopil v deželno vlado kot minister za okolje v zguljeni usnjeni jakni in pošvedranih teniskah. Zunanje ministrstvo zvezne države je dvajset let kasneje zapustil v elegantni Armanijevi obleki. A to ni bil zares problem, čeprav se je boj med Fischerjevimi in Cohn-Benditovimi "realosi" in radikalnejšimi "eko-fundiji" spotikal tudi ob take obrobnosti. Pravo vprašanje je, katera so prava vprašanja. In za kakšno ceno, do kod iskati balans, kompromis med načeli in realnostjo.

Težka vprašanja. Vredna vstopa v parlament.