Politični uspeh na Slovenskem je zdaj predvsem uspeh na volitvah. Gospod, ki bi rad na volitvah uspel s programom brez ideologije, pa je Zoran Janković. Sredi tega tedna je ob opravljanju nekega županskega posla imel še malo volilne agitacije za svojo stranko. Ta je še brez programa in kandidatov (kar je inventivno, ker so se stranke doslej doma in po svetu praviloma oblikovale okoli programov ali vsaj programskih zamisli), vendar tudi to še pride na vrsto in gospod gleda naprej "pozitivno". "Pri sestavljanju liste so po njegovih besedah odprti za vse, saj bo lista programska in se ne bo ukvarjala z ideologijo," je poročala Slovenska tiskovna agencija.
Če si "odprt za vse", po definiciji ne moreš biti stranka, ker je stranka vedno pristranska in vleče na eno stran. Ko so se stranke pojavile v evropski zgodovini, najprej pa so se pojavile na Angleškem in Francoskem, so jih označevali z besedo, ki pomeni delitev, del, stran. Stranke so po definicije bile in ostajajo specifične in bolj ali manj ekskluzivne skupine v političnem prostoru, opredeljivi deli "političnega telesa".
Podobno velja za program. Kaj je program? Program je spisek nečesa, kar nekdo ponuja, spisek dogodkov na cirkuški predstavi, kulturni ali športni prireditvi, politični ceremoniji ipd., spisek predmetov, ki jih ponuja kaka šola, obljub kakega politika ali politične skupine, načel ali idej, ki jih zastopa kaka organizacija itn. Ponudba je lahko ožja ali širša in spisek krajši ali daljši, ne more pa biti "odprt za vse", ker potem bi bil neskončen in ne bi bil spisek, lista. Tako je bilo od starih Grkov in Rimljanov dalje, ki so skovali besedo, in tako je še vedno. Program, ki je "odprt za vse", ni program. Je nadomestek za program. Pretveza. Zvijača. Past. Ali kaj drugega.
Naposled ideologija. V šolskem marksizmu, ki ga je bilo deležnih nekaj še živih in politično dejavnih generacij pri nas, je bila ideologija "lažna zavest", torej nekaj slabega. Nekaj, česar se je bilo treba otresti, nekaj, kar je bilo treba preseči s pomočjo "znanstvenega socializma". Onkraj naših meja pa je bila ideologija nekaj, kar so hladnovojni politiki valili na sovjetski blok, liberalni kulturni kritiki pa videli v zadnjih izdihljajih. Liberalni in socialistični svet sta želela biti neideološka in v epskem spopadu med njima je bila ideologija lastnost sovražnika. Tisti časi so za nami, naj bo to dobro ali slabo. Na ideologijo lahko gledamo preprosto kot na sistem idej, s katerim - ali skozi katerega - posameznik ali ožja ali širša skupina osmišlja in ureja (ali želi urejati) svet, v katerem živi. Vsak od nas živi v takšni ali drugačni ideologiji in temu ne more uiti. V politiki je to praviloma bolj prominentno kot v drugih sferah življenja. Politike, ki ni ideološka, ni.
Če bi kak politik rekel, da nima ideologije, bi to, strogo vzeto, pomenilo, da nima idej. Če bi bilo to res, bi imeli opraviti s premeteno zverjo. Ker pa to ne more biti res, bi imeli opraviti s človekom, ki ali ne ve, kaj govori, ali zavaja. Kak strankarski voditelj bi lahko rekel, da se njegova stranka ne bo ukvarjala z ideologijo, ne more pa reči, da nima ideologije. Ker jo mora imeti, bi bilo edino pošteno, da bi jo ekspliciral. Če pa bi s tem, ko pravi, da njegova stranka nima ideologije, hotel reči, da nima ene (same) ideologije, bi s tem sporočil, ali da je njegova stranka v težavah ali da ni stranka.
Ali Janković ve, kaj govori, je konec koncev irelevantno vprašanje. To, kar govori, je treba vzeti resno. In če vzamemo njegove besede, da je njegova stranka "odprta za vse" in neideološka in da je zato "programska", zares, se moramo vprašati, kaj bo to stranko združevalo. Če imamo skupek posameznikov brez skupne ideologije, jih lahko povezuje ali slepo sledenje voditelju ali sledenje skupnemu cilju. Skupni cilj je jasen: oblast. Ampak ker se bodo za tem ciljem gnali brez skupne ideologije, odprti za vse, iz tega sledi troje. Prvič, ker jih ne povezuje ideologija, je njihov program dejansko osvojitev oblasti. Drugič, ker jih ne povezuje ideologija ali profiliran vsebinski program, oblast ni njihov skupni cilj, temveč cilj, skupen vsem, vsakemu od njih. Kaj izključuje možnost, da bi si jih zato predstavljali kot trop volkov, ki se poganjajo za skupnim plenom? In tretjič, ker nimajo profilirane ideologije in programa, ne morejo imeti niti skupne programske predstave o tem, za kaj hočejo oblast, kaj bodo z njo. Oblast, za katero se poganjajo, je čista oblast, plen. Zavzemati oblast zaradi oblasti kot ideološko in programsko prek tega cilja nepovezana skupina pa hitro vzbudi sum, da se vsak od njih žene tja v svojem zasebnem interesu.
Jankovića presojam po tem, kaj je delal in kako je nastopal v javnosti oziroma (kar ni nujno isto) kot javna oseba. In mu kot predsedniku vlade ne bi zaupal, natančneje, ne bi mu zaupal te funkcije. Ampak če gledam na njegovo odločitev, da bo kandidiral na volitvah, mimo možnih predstav o njegovih osebnih ambicijah in ugibanj o zloveščih "mrežah", ki da so ga lansirale v ta podvig, če gledam nanjo dolgoročneje, z ozirom na to, kakšen učinek bo najverjetneje imela na slovenski politični prostor, jo vidim kot nekaj izrazito negativnega.
Nič samoumevnega ni na tem, da se nanj gleda kot na kandidata levice. Od kod ta predstava? Na kaj se opira? Ampak tako je. Še en - morda celo uspešen - "levičarski" kandidat za predsednika vlade, ki kot svojo izhodiščno pozicijo postavi in predstavi to, da je "odprt za vse" in da se "ne bo ukvarjal z ideologijo", še en (potencialno) vodilni "levičarski" politik, katerega vrlina je, kot je videti po njegovi samopredstavitvi, to, da je brez političnih idej, ki bo s svojim nastopom, kot se obeta, dušil politično razpravo, je katastrofa. Ni se treba bati, da bo uničil levico, ki jo predstavlja (kot si sama predstavlja) Pahorjeva SD. Bati se je treba, da je, tako kot je zastavil akcijo, neizogibno, da bo uničil še tisto od levice, česar Pahorju ni uspelo - kar je jasno katastrofa za levico, dobro pa za nikogar (kar je manj jasno). V tem pogledu je Janković Pahorjeva kontinuiteta. Če je sposobnejši, ker da naredi, kar si zastavi, to nikakor ni nujno dobro.