Eden bolj zanimivih vidikov sedanje krize je, kako gledamo nanjo, eno bolj zagonetnih vprašanj pa, zakaj gledamo nanjo tako, kot zvečine gledamo. In nanjo gledamo povečini tako, da jo sprejemamo. Kaj je narobe z nami?
Ključno vprašanje je prav to: Kaj je narobe z nami? To krizo sprejemamo kot svojo, našo krizo. Kriza nas seveda zadeva, ampak to ni razlog za to, da jo posvojimo. Vprašajmo se, čigava kriza je. Obče sprejeto je, da so to krizo povzročili, preprosto rečeno, veliki globalni finančni špekulanti. Ampak povzročitelji krize se odrekajo lastništvu nad njo - ne pa tudi lastništvu, ki so si ga nagrabili, ko so proizvajali krizo. Zakaj bi lastništvo nad njo sprejemali mi? Takoj ko se to zgodi, jo namreč začenjamo reševati, plačevati zanjo. In to se dogaja. Tisti, po katerih je kriza udarila in ki jim, ko smo s široko zaprtimi očmi hodili vanjo, ni nič padlo v žep, zdaj plačujejo, da onim, ki so si napolnili žepe, ne bi bilo treba seči vanje. Povzročitelji krize ne le, da ne plačujejo zanjo, ne le, da se jim ni treba odreči ničemur od nagrabljenega, temveč na račun reševanja krize še dodatno pridobivajo. V njihovo reševanje se stekajo stotine milijonov davkoplačevalskih evrov ali dolarjev. To res ni njihova kriza. Ampak, ali je sploh kriza?
Zakaj to dogajanje imenujemo kriza? Kriza pomeni, da v osebnem ali kolektivnem življenju stvari ne gredo več po ustaljenih pravilih, zakonih ali pričakovanjih in, praviloma, začnejo iti na slabše. Prvič, v tej "krizi" povečini niso bili izigrani ali kršeni zakoni. Res je, zakoni, ki so ali bi utegnili ovirati pot v krizo - kakršen je bil, denimo, v ZDA Glass-Steagallov zakon - so bili preklicani, nismo pa imeli opraviti z deviacijami od zakonov, s kršitvami, z erozijo ali korozijo veljavnih zakonov. Nasprotno, krizi je bila po ustaljenih zakonskih procedurah odprta pot. Drugič, ta kriza ni bila izdaja ali izneverjenje pričakovanj o tem, kako je treba ravnati v poslovnem življenju in za kaj si prizadevati v družbenem življenju. Tista pričakovanja, ki bi pot v krizo kvalificirala kot deviantno, so bila eliminirana. V Veliki Britaniji so Thatcherjeva in njeni pomočniki preklicali obstoj družbe, javnega dobrega in javnega interesa ter deklarirali, da mora poslej vsak posameznik poskrbeti sam zase. V ZDA so intelektualci, ki so bili zbrani v tedaj novih "think tanks", kakršna sta bila Cato Institute in Heritage Foundation, in ki so objavljali v reviji Public Interest, razgradili socialno državo, ki je nastala kot odgovor na veliko krizo konec 20. in v začetku 30. let prejšnjega stoletja, ter formulirali tako imenovano Reaganovo doktrino. Pot v našo krizo je izpolnjevala pričakovanja, promovirana v tistih letih. In tretjič, v tej krizi ne gre vsem na slabše.
Kar se kaže kot kriza, je odkrivanje novih načinov in oblik za individualno bogatenje na račun siromašenja družbe, tako lastne kot tujih, je eskalacija prisvajanja javnega in tujega bogastva. Ta kriza je v resnici invencija, inovacija. Demokratične politične elite odklepajo finančnim špekulantom in plutokratom nasploh dostop do tistega bogastva, do katerega še niso imeli neposrednega dostopa. Izročajo jim velike vsote davkoplačevalskega denarja in oktroirajo tako imenovane varčevalne ukrepe - izžemajo ali stradajo javni sektor (v katerega sodijo tudi javne šole, zdravstvo in podobne nepomembnosti), reformirajo pokojnine itn. - vse, da bi se finančna revolucija lahko nadaljevala.
Zakaj, torej, to sprejemamo? Zakaj vidimo večji problem v tem, da se Grki upirajo oktroiranim varčevalnim ukrepom, kot v oktroiranju varčevalnih ukrepov? Zakaj upor ni bolj razširjen? Zakaj razen na Grčijo in občasne demonstracije tu in tam po južni Evropi ter zdaj na "Zasedimo Wall Street" nimamo na kaj pokazati? Zakaj smo ob kolapsu leta 2008, ko se je kar se da jasno pokazalo, da vladajoči politično-ekonomski model ne deluje oziroma da deluje v škodo velike večine svetovnega prebivalstva, pristali na to, da se vse skupaj postavi nazaj na stare tirnice in požene v tek po starem? Zakaj smo pristali na to, da se krizo leta 2008 rešuje s produciranjem nove krize, da se nadaljuje okoriščanje in bogatenje neznatne elite na račun vseh drugih?
Del odgovora je v naši miselni in imaginativni ohromitvi in razlastitvi. Neokonservativno-neoliberalna intelektualna ofenziva in diseminacija njihovega jezika, retorike in predstav na eni strani ter defenziva politične levice in kolaps ali degeneracija levičarskega jezika in imaginarija na drugi so pripeljali do tega, da si - ne glede na politično barvo - ne moremo več ne zamisliti ne predstavljati, da bi lahko imeli kakšno drugačno ekonomijo, politiko, družbo. Podivjano finančno špekuliranje in dominacijo tako imenovanih finančnih trgov smo pripravljeni imeti za "ekonomijo" - kot da ekonomija ni nekaj bistveno večjega (če že ne drugačnega) od tega - in potem verjeti, da se na to "ekonomijo" razumejo samo visoko specializirani izvedenci. Sprejemamo, da nimamo kompetenc za razumevanje "ekonomske krize". Na tiste etablirane "eksperte" smo voljni gledati kot na svečenike kakega starega feničanskega boga, ki smo mu potem tudi pripravljeni prinašati in darovati človeške žrtve.
Potem pa v poročilu po vrhunskem srečanju Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke, ki ga je v ponedeljek objavil resni in uravnoteženi Financial Times, beremo, da so svetovni finančni voditelji prišli do sklepa, da je v jedru današnje krize "pomanjkanje zaupanja", in da nihče od "velikih igralcev" ne v evrski krizi ne v krizi globalne ekonomije nima jasnega pogleda na to, od česa je zaupanje odvisno. "Vprašanje je: ali naj dolžniško krizo, ki je v temelju, naslovimo brez strahu ali je bolje, da pustimo času čas v upanju, da se bodo, ko bodo gospodarstva rasla, problemi zmanjšali?" To je torej strokovna kompetenca, visoka znanost, ekspertiza poklicanih in posvečenih: "zaupanje" in njegove neznane vzmeti, "strah" in "upanje". To je snov za psihoterapijo prej kot za srečanje finančnih upravljalcev sveta. Ali pa tudi ne?
Dopustimo, da ima vsak od delegatov, ki so se zbrali v Washingtonu, da bi reševali današnjo krizo, kakšno ekspertizo ali kompetenco, ampak na koncu koncev ti ljudje, kot vidimo, ne vedo, kaj bi. O krizi in izhodu iz nje konec koncev ne vedo nič več od koga od nas. O strahu in upanju se v politiki govori, ko razumu zmanjka moči ali ga izženemo. Strah in upanje lahko imata silno moč, toda politika, ki jo žene ta moč, je iracionalna politika. To je politika, ki jo sprejemamo, ki se ji podrejamo, ko sprejemamo "krizo" kot svojo, našo. Tega podrejanja bo konec šele, ko bomo spoznali, da je v jedru današnje tako imenovane (finančne, ekonomske, politične) krize gigantska zloraba bogastva in moči.
