Imperialni vzpon Anglije je poganjala finančna revolucija. O finančni revoluciji govorijo današnji zgodovinarji, ampak sodobniki so sami dobro vedeli, da se dogaja nekaj velikega in nevarnega. V središču tiste revolucije je bila rast javnega kredita. Država si je izposojala, da bi lahko financirala svoje vojne. Vojne so se začele biti za svobodo trgovine in svobodna tržišča, zato so postale svetovne vojne, niso se hotele nehati in postale so intenzivnejše od dotakratnih vojn za dinastična nasledstva, vero in čast. Stroški teh novih vojn so daleč presegali sredstva, ki jih je država lahko zbrala z davki. Zato si je država morala izposojati. Denar pa so imeli ljudje, ki so se prvi obogatili s svobodno trgovino, ki je seveda bila globalna, in z delovanjem na novem finančnem trgu. Tako so nenehna vojna, finančne špekulacije in svobodna trgovina povezane od vsega začetka.

Angleška država je razvila dobro organiziran sistem za najemanje javnih posojil, ki je kompenziral pomanjkljivosti davčnega sistema in postal generator nacionalnega bogastva in moči. Kar je alarmiralo sodobnike, in to počez političnega spektra (tudi ta strankarsko organizirani javni politični prostor je bil novost), je bil družbeni pretres, ki ga je povzročila finančna revolucija. Vsem na očeh je bilo, kako novi bogataši kupujejo politični vpliv, večkrat dobesedno s kupovanjem sedežev v parlamentu, in začenjajo obvladovati politiko. Centralnost kredita v javnem in zasebnem življenju je razsula gotovost v medčloveških odnosih, ki je temeljila na trdni realnosti, v kateri se je vedelo, kdo je kdo, od kod prihaja in kaj mu gre. Novo bogastvo je bilo imaginarno, "umetno" (v nasprotju z zemljiško lastnino) in medčloveški odnosi so postali v prihodnost obrnjena fikcija. Zdaj so temeljili na tem, kaj si je kdo mislil o zanesljivosti in sposobnosti posojilojemalca, da bo nekega dne odplačal dolg. Družbeni imaginarij se je feminiziral. Trdo stoječega državljana je izrinil kredit, ki so si ga predstavljali kot občutljivo in muhavo žensko. Swift se je delal norca iz svojih liberalnih nasprotnikov, ki so bili najbolj zaslužni za razvijanje te predstave, in zapisal, da je kredit kot gospa, ki jo mučijo vetrovi ali ima koliko. Kar je skrbelo vse, pa je bila vsakdanja praksa finančne trgovine. Ničesar ni bilo bolj spletkarskega, prevarantskega in goljufivega. Ničesar bolj koruptivnega. In ničesar bolj zaposlenega samo z zasebno koristjo, bolj slepega za javno dobro.

Swift je v tistih letih izdajal in pisal časopis in eno aprilsko številko leta 1711 posvetil napadu na finančno trgovino. Res je, da je bil tisti časopis le en potiskan list, ampak vseeno: si lahko kdo predstavlja, da bi bil kak osrednji časopis danes v celoti posvečen neizprosni kritiki finančnih velikašev? Swift je šel v jedro problema. Če država ne more financirati vojne, je pisal, "ne da bi cela zakonodajna oblast ponižno prosila za denar nekaj prodajalcev denarja, potem je skrajni čas, da sklenemo mir. Kakšne nove maksime so to," se je vpraševal, "o katerih ne mi ne naši predniki še nismo slišali in ki jih nobena modra institucija ne bi nikdar dovolila? Ali morajo naše zakone poslej sprejeti banka in vzhodnoindijska kompanija, ali morajo dobiti njun kraljevi pristanek, da bi lahko stopili v veljavo?" (Tista banka je bila Bank of England, ustanovljena leta 1694.)

Swift je tole pisal pred tristo leti. Pripadal je političnemu krogu, ki mu zgodovinarji pripisujejo nostalgijo. Drugače rečeno, ni bil naprednjak. (Kar ni nujno slabo, ker naprednjaki opravičujejo v imenu napredka vse mogoče stvari.) Zakaj naj nam bi bilo mar za tole njegovo pisanje? Predvsem zato, ker tista finančna revolucija še traja. To je edina permanentna revolucija. In politične maksime, katerih absurdnost je Swift ubesedil z nemalo sarkazma, so še vedno z nami. Le da se zdaj vse manj ljudem zdijo absurdne.

Na začetku tega tedna je šef svetovne velebanke J. P. Morgan, možakar po imenu Jamie Dimon, izjavil, da so nova pravila, ki so jih za regulacijo delovanja mednarodnih bank sprejeli v Baslu (takoimenovani Basel III), "protiameriška", še več: "kričeče protiameriška". Po njegovem mnenju bi morale ZDA izstopiti iz tega dogovora. Kak ameriški državni uradnik bi moral povedati, da ta pravila "niso v interesu Združenih držav in da se jih mi ne bomo držali". "Mislim, da vsak ameriški predsednik, finančni minister, regulator ali kak drug voditelj hoče močne, zdrave globalne finančne firme in ne misli, da bi se mi morali na neki način odpovedati tej poziciji v svetu in da bi bilo to dobro za našo državo." Kdor misli drugače, "ima drugačen pogled na to, kako deluje ekonomija, kako deluje svet". In to je anatema!

Tu imamo torej bančnika, šefa privatne banke, ki razlaga, kaj je ameriški interes, ki govori v imenu države. Ne verjamem, da ga je za to kdo pooblastil. Če bi ga, mu verjetno ne bi bilo treba javno narekovati ameriškim državnim voditeljem, kaj morajo narediti. Nekemu bančniku se torej zdi normalno, da razglaša, katera pravila bodo veljala - in to globalno. Če jih on in njegova banka ne bodo sprejeli, pač ne bodo veljala. Država bo morala slediti - tista, ki si še vedno laska, da je najmočnejša na svetu.

Takega govorjenja ne moremo preprosto odpraviti kot arogance. Ne, ta bankir govori, kot da ima pravico do tega, kot da to spada k njegovi službi. Niti ne moremo njegovega govorjenja odpisati kot nesporazuma, češ da je bankir po nesreči pomešal banko in državo. Ne, izkušnje zadnjih let kažejo, da takšno pomešanje bank z ameriško vlado ni brez osnove. V bistvu pa je tako govorjenje žalitev države in zbija ameriški ugled v svetu. Pazljivo sem bral in poslušal, če ga bo kak ustrezno visok ali pooblaščen predstavnik ZDA okrcal in se distanciral od njegovega govoričenja. Pa nisem zasledil ničesar takega. Zdaj čakam, kdaj bo kdo izvršil, kar je bankir zapovedal.

Prejšnji teden je šef Coca Cole v Franciji zagrozil, da se bo firma iz protesta proti obdavčitvi sladkih pijač umaknila iz države. Še isti dan je požrl svojo grožnjo in se opravičil. Nekdo ga je moral podučiti, da se v Franciji šef kake firme ne more pogovarjati z državo kot enak z enakim. To je politična abeceda in Francija ni spodletela država. Take "failed state" so države, kjer poslovneži in bankirji zapovedujejo vladi, kako mora ravnati.