Evropska politika je od nekdaj temeljila na konsenzu. Dokler na evropski komisiji stališča do česar koli niso uskladili do popolnoma prazne formule, stališča ni bilo. Zadnji primer je glasovanje v generalni skupščini Združenih narodov o priznanju Palestine. Evropski zunanji ministri so prišli do fenomenalne rešitve. Lepo bi bilo, če bi Evropska unija glasovala enotno. Še posebno, ker je mogoče glasovati samo da ali ne. Lahko bi se vzdržali, vendar bi to pomenilo, da glasujejo proti, ker Palestinci potrebujejo dve tretjini glasov. Pa vendar so evropski zunanji ministri našli tretjo pot. Glasovali bodo enotno kot en mož, če Palestinci pristanejo na resolucijo, ki bi jo oblikovali skupaj z Evropsko unijo. Oblikovali pa bi jo tako, da ne bi imela nobenega učinka in bi jo bilo mogoče takoj pozabiti.

Ta princip je vedno dobro deloval pri nepomembnih odločitvah. Evropejci so vzpostavili kontrolni mehanizem o tem, katere odločitve so pomembne in katere ne. Če so enotno glasovali za rešitev, problem ni bil pomemben. Pri priznanju Kosova so se enotno odločili, da bo državo priznal vsak zase, čeprav je pod upravo. Problem je bil očitno zelo resen, drugače bi se uskladili. Intervencija v Libiji je bila pomembna zadeva, ker sta jo v zavezništvu z Združenimi državami Amerike organizirali Velika Britanija in Francija. Skoraj neopazno pa so bila najučinkovitejša letala Danske in Norveške, ki so na glavo pilota zadela največ ciljev od vseh zavezniških letal. Drugi so vljudno mrmrali, EU pa je odločno in enotno nastopila takoj, ko je bilo jasno, kdo bo zmagal in je bilo že vseeno.

Sistem je dobro deloval. Z veliko retorike in gostobesednosti zna Evropa vzbuditi vtis enotnosti pri vseh marginalnih problemih.

Izjema je bila samo ekonomija. Tam so stvari potekale same od sebe. Potem je nastopila velika ekonomska kriza. Da so stvari resne, je bilo jasno takoj, ko je EU začela delovati tako kot Arabska liga. Kot celota je popolnoma enotna, vsaka država pa dela proti vsem drugim. Grčija je postala državni sovražnik številka ena, Italija se bo vsak čas znašla na seznamu držav, ki podpirajo terorizem, o Španiji se govori, kot da nikoli ni bila zares članica EU. Ogrozile so evropsko ekonomijo, zato se zdi jeza na njih upravičena. To je velika reč. Evropske ekonomije so se združile zato, da bi preprečili še tretjo svetovno vojno med evropskimi državami. Nerodno je, ker v razpadu Evrope, ali vsaj njene valute, ni opaziti nobene pametne logike. Le komu bi se to lahko splačalo?

Zadnjih dvajset let smo poslušali, da je državna intervencija v ekonomijo najškodljivejša stvar, ki se lahko zgodi bogati družbi. Ko so politiki govorili o umiku države iz gospodarstva, so zveneli kot generali, ki poraza na fronti nikoli ne prikažejo kot pobega pred močnejšim sovražnikom. Vedno gre za taktičen umik, ki mu bo sledilo reorganiziranje v zaledju. Država in gospodarstvo sta bila vojni, govorica umika se je zdela smiselna. Država je izgubljala.

Ideja je bila, da je šibka država dobra za bogatenje družbe. Deregulacija gospodarstva, proste roke finančnih trgov in vedno šibkejša funkcija države pri socialnem varstvu, zdravstvu in šolstvu so bile ponujene kot pogoji za gospodarsko rast celine in njen napredek. Vsakdo se mora znajti sam in si pomagati po svojih najboljših močeh. Popolnoma sproščeni finančni trgi in ohlapni ekonomski zakoni sami od sebe ponovno vzpostavijo ravnotežje in na pameten način prerazporedijo bogastvo.

Rezultat je zdaj zabaven. Zadnje leto se Evropa ukvarja samo še s tem, kako države lahko pokrijejo dolgove, ki so bili pridelani na svobodnih finančnih trgih. Banke niso likvidne, države so do vratu zadolžene. Breme poravnave dolga se prenaša na prebivalstvo, ki naj bi bilo krivo za takšno stanje, ker je živelo nad svojimi možnostmi. To je logika, ki velja v državah tretjega sveta, ko jim gre zares slabo.

Denimo, da je za Grčijo to res. Grčija ne proizvaja prav veliko, vse njeno ladjevje pa je registrirano v brezcarinskih conah Liberije in Paname. Morda je revna država. Da Italija ne proizvaja nič ali da je revna država, pa ne bo držalo. V vsaki trgovini na najodročnejših koncih sveta od Arizone do Sudana in Dubaja so v trgovinah italijanska tuna, italijanski špageti, olivno olje in parmezan. Polovica vseh oblek nosi italijanske blagovne znamke, Fiat pa je lastnik Chryslerja, ki poleg vsega drugega izdeluje tudi džipe. Že če greš v Trst, ki je na italijanskem koncu sveta, nimaš občutka, da si prišel v podsaharsko Afriko. Ne zdi se, da leži v državi, kjer ljudje ne znajo delati, ali so pretirano zapravljivi. Tudi Francija, ki ji finančni trgi napovedujejo skorajšnji kolaps, ni videti kot država, kjer so ljudje tako leni, da umirajo od lakote, otroci pa hodijo pozimi v šolo v kratkih hlačah. Prav nasprotno. Francozi so lepo rejeni. Pol sveta zalagajo s hrano in avtomobili, če pogledamo najbanalnejše reči. V krizi jih družijo banke, ki so v trgovini z derivati finančnih papirjev nepremičninskih trgov sežgale stratosferska bogastva. Zamisel, da jih morajo reševati davkoplačevalci s pristajanjem na slabšo kakovost šolstva, zdravstva in socialnega standarda, se zdi mikavna. Po človeku se hodi, ko leži na tleh. Ampak, ali je res nujno? Prav ta ideja je razstrelila trdnost skupne evropske valute. Morda bi bilo bolje, če bi reševanje prepustili trgu nepremičnin v državni lasti. Treba je začeti prodajati skupne evropske temelje.

Grčija bi lahko Finski zastavila Dionizijev tempelj, ki stoji ob morju v bližini Aten. Sijajna zgradba, pa samo ena na vsem svetu je. Nekaj že mora biti vredna. Skupaj z Delfi in nekaj kosi Herakliona bi se državni dolg lahko hitro opomogel. Grki si lahko naredijo temelj iz stiropora in vezane plošče, dokler se ne opomorejo, in ga nazaj odkupijo.

Italijani lahko v skupno evropsko zastavljalnico dajo beneško cerkev svetega Marka. Tam je dovolj kapitala, da restrukturirajo vse dolgove. Že konji nad vhodom so dovolj vredni, da se lahko opomore vsaj Unicredit. Med zadnjo križarsko vojno so jih Benečani ukradli na hipodromu v Konstantinoplu, kamor so jih postavili Rimljani. Tja so jih pripeljali iz Delfov, tako da lahko še Grkom odpišejo kaj malega dolgov. Svobodna trgovina ni tako moderen izum, kot se zdi. Okrog tega bi se morala evropska komisija znati hitro poenotiti. Kriza bi postala marginalna.