Ker smo se naučili verjeti, da takega nadzora nad mišljenjem danes ni, vsaj v demokratičnem svetu ne, ker torej radi verjamemo, da mislimo, kar hočemo, se pravi svobodno, se zdi, da je govorjenje o Gleichschaltung danes neustrezno in neprimerno pretiravanje. Nihče seveda ne more resno trditi, da se od vzpona nacizma do danes ni nič spremenilo. Spremembe so velike. Toda zgodovina se ponavlja prav skozi spremembe.

Ko govorimo o Gleichschaltung, je ključna sprememba najbrž v tem, da danes nihče ne vsiljuje uniformnosti mišljenja. Še tistim, ki služijo v uniformah, je dopuščena svoboda individualnega izražanja. Ta teden je pokazal, kako v resnici vsakdo misli po svoje, ali se vsaj trudi, da bi mislil po svoje. Ta teden pa je tudi pokazal, kako vsi mislimo in govorimo o eni, isti stvari. Gleichschaltung je danes globalen. O isti stvari ne govorimo zato, ker je tako pomembna, temveč ji pripisujemo velik pomen s tem, ko govorimo o njej, ko sprejemamo, da je pomembna. Tako prakticiramo Gleichschaltung. Ko se vsi strinjamo o tem, kaj je pomembno, so naše individualne bravure pri razlaganju ali komentiranju tega pomena drugotnega pomena. So irelevantne, brez konsekvenc. In zato dopuščene.

Razlika med nemškim Gleichschaltung izpred tričetrt stoletja in našim je torej v tem, da se je totalitarizem liberaliziral. In pri tem ne gre le za svobodo mišljenja o nepomembnem, nerelevantnem, brezkonsekvenčnem. Kaj je bila deklaracija o "koncu zgodovine" - o tem, da po padcu komunizma ni več alternative liberalnodemokratičnemu modelu - drugega kot zapoved smeri, v kateri se morajo gibati vse družbe? Tista specifična formulacija je bila v glavnem opuščena, zapovedana smer pa je ostala. Ni se le totalitarizem liberaliziral, liberalizem se je totalitariziral.

V tej smeri rinemo naprej tako vztrajno, da gre vse bolj vse skupaj le še navzdol. Pririnili smo tako rekoč do roba prepada, pa ne iščemo kake druge poti, ker verujemo, da alternative tej eni smeri ni. V Evropi bi morali zvoniti vsi alarmni zvonci in utripati vse alarmne luči, mi - naš politični, medijski in kulturni establišment - pa se gremo globalni Gleichschaltung in participiramo pri obredu, ki ima komaj še kako zvezo s tem, čemur naj bi bil posvečen, ki je prej dejanje zlorabe mrtvih v politične in poslovne namene kot pietete do njih in v katerem bi bilo edino smiselno videti nacionalno čudaštvo.

Ostanimo pri Evropi. O čem ne mislimo, ko vsi mislimo o eni in isti stvari - o fantazmi, ki jo imenujemo s septembrskim datumom - in nacionaliziramo in individualiziramo globalni Gleichschaltung? Tisto, o čemer ne mislimo, je zaton Evrope. Naša kriza se poglablja in ni videti, da bi kdo od tistih, ki bi po službeni dolžnosti morali biti odgovorni, razumel, kaj se dogaja, in še manj vedel, kaj bi bilo treba storiti. O kakem soglasju o možnih rešitvah ne more biti niti govora. Nemški finančni minister, denimo, je pred nekaj dnevi v Financial Timesu zagovarjal tako imenovane varčevalne ukrepe. Komentarji v isti številki časopisa so opozarjali, da taka politika lahko samo poglobi krizo. Tako mnenje je zdaj razglasil tudi podpredsednik socialistične in demokratične grupacije v evropskem parlamentu.

Nizozemski premier, ki mu sekundira njegov finančni minister, je pravkar predlagal, da bi EU morala imeti novega komisarja za proračunsko disciplino. Ta bi izvajal nadzor nad izvajanjem politike, ki jo EU ni sposobna opredeliti. Imel bi politična pooblastila, za kakršna EU ni bila avtorizirana. In če se zapravljive države članice ne bi pokorile njegovemu discipliniranju, bi jih izključili iz evropske monetarne unije. O teh predlogih si lahko vsak misli, kar hoče. Nesporno pa je, da so evropski voditelji začeli javno govoriti o koncu Unije.

Nič manj dramatičen po svojih implikacijah ni predlog, ki ga je tudi objavil Financial Times v teh dneh, da bi bilo treba reševati evropsko finančno krizo po vzoru reševanja latinskoameriške dolžniške krize v 80. letih prejšnjega stoletja. Evropo se primerja z Latinsko Ameriko v izgubljenem desetletju: kako boleče za evropsko identiteto. Ampak resnejši problem je drugje. Latinskoameriška dolžniška kriza je ena od epizod v kontinuumu neodgovorne in destruktivne politike vodilnih svetovnih finančnih institucij, ki je zakuhala tudi krizo v letih 2008-2009 in nam zdaj pripravlja nadaljevanje zgodbe. Reševanje latinskoameriške krize je prav tako epizoda v kontinuumu saniranja problemov, ki jih generirajo podivjani finančni zaslužkarji: ko pohlep pripelje do težav, ki prizadenejo tudi finančne špekulante, pridejo na pomoč vlade z davkoplačevalskim denarjem, izvlečejo banke iz škripcev, te pa potem nadaljujejo naprej po starem. Davkoplačevalski denar ali neposredno rešuje banke ali pa se ga kanalizira v zadolžene države, da ga te potem lahko vračajo zasebnim finančnim špekulantom. Reševanje današnje evropske dolžniško kreditne krize po latinskoameriškem vzoru je torej recept za perpetuiranje problematične prakse, reproduciranje problema.

Ironija je v tem, da je močno jedro EU po tem - latinskoameriškem - modelu reševalo krizo perifernih držav, na prvem mestu Grčije. Zdaj se je EU znašla v položaju Grčije. Pod pritiskom Mednarodnega denarnega sklada in Skupine 20 naj bi Evropo (in s tem svetovno gospodarstvo, ki ga evropska kriza ogroža) rešili dolarji iz azijskih držav. Videti je, da praksa tu in tam že prehiteva to zamisel.

V tem tednu je bilo lahko spregledati dve novici z Islandije. Ena je, da se kitajski poslovnež dogovarja za nakup 300 kvadratnih kilometrov islandske divjine, da bi tam razvijal "ekološki turizem". Predsednik Islandije ga podpira. Izračun je preprost: ZDA so izgubile interes za Islandijo, ko so zaprli vojaško letalsko bazo pri Rejkjaviku, EU pa je državo kaznovala z izolacijo, ker se ni pokorila bruseljskemu diktatu, kako "sanirati" posledice propada islandskih bank zaradi finančnih špekulacij. Kitajska in Indija sta vstopili v prazni prostor, ki ni le ekonomsko zanimiv, marveč tudi strateško pomemben: sredi med EU in ZDA ter blizu mineralnih zakladov in trgovskih poti, ki jih odklepa taljenje ledu na severnemu polu. Druga novica je, da se je začelo sojenje nekdanjemu islandskemu premierju zaradi vloge pri izbruhu finančne oziroma bančne krize. To je edini vodilni politik na svetu, ki se je znašel na sodišču zaradi suma odgovornosti za našo globalno finančno krizo. Ta zgled je nedvomno treba zasenčiti z več kot desetmilijardno "spominsko" investicijo na spodnjem Manhattnu.