"Gremo v pravi smeri in zato ker gledam z vedrino in optimizmom v prihodnost, si ne znam predstavljati, da bi bilo drugače. … Vse bom naredil, da bo Slovenija ostala v skupini med gospodarsko naprednejšimi in nezadolženimi evropskimi državami, zaradi česar bo potrebno sprejeti še kakšen nepopularen ukrep in reformo. Vendar bomo zaradi tega kasneje lahko živeli bolje.
Seveda ne gre lahko in nič kraljevskega ni na tej poti, ki pelje do ciljev, ki smo si jih zastavili."
Borut Pahor je v Opatjem selu spet grozil volilnemu telesu
***
Vsaj nekaj se v tej državi ureja in postavlja v stare tirnice. Namreč nogomet. Športna Slovenija sicer vseskozi preseneča. Dosega več, kot glede na realne materialne in populacijske resurse zmore. Pa naj bodo to kolektivni športi s paradno nacionalno reprezentanco v košarki na čelu pa tudi številni individualni športi. A ena stvar je bila dolgo v zatonu. Namreč, slovenski el clasico. El clasico v Španiji je samo eden. Ne glede na to, kako madridski Real in kako Barcelona trenutno kotirata. Tam se ob derbiju ustavi čas. Razmere so na meji vojnega stanja. In letos je bilo prav tako. Nekakšen el clasico je dolga leta imela tudi Slovenija. Ne glede na to, kako sta Maribor in Olimpija trenutno kotirala, je bil njun spopad totalen. Navijaške vojne so se začele že na vlaku in neredko navijači sploh niso prispeli na cilj. A ne samo oni. Moj pokojni prijatelj Peter Božič je bil po navadi pred tekmo Olimpije z Mariborom kakšen teden v posebnem stanju, ko ga ni bilo priporočljivo dražiti in provocirati. V tistih dneh njegovega nogometnega PMS je najbolj veljala moja oznaka Petra kot najhujšega prijatelja. Kako je bilo v Pen klubu ob ponedeljkih po tekmah, pa je bilo odvisno od izida. No, tokrat smo spet doživeli strašni derbi. Pravi slovenski el clasico. Vojna, pretepi, požari, uničevanje. Na igrišču je na svojem terenu tokrat prepričljivo zmagala Olimpija, na tribunah v gosteh prepričljivo mariborske viole. Izid je menda bil 222 proti 100 v korist viol. Polomljenih stolov namreč. Da so mariborski navijači razbijali in uničevali Stožice, je seveda nesprejemljivo in vredno obsojanja. Ampak da so green dragonsi razbijali "svoj" stadion, pa je res zaskrbljujoče. Tega ne počneš, če imaš vsaj zmerno razvite možgane. V redu, iracionalnost ultranavijačev je zgodba zase. Ne samo pri nas. Vendar pa se zadeva ni končala pri primitivnih navijačih, ampak se je šele zares začela, ko so se vmešali še funkcionarji. Menda je po tekmi v stožiški garaži nekdo udaril predsednika mariborskega kluba. Zaskrbljujoče. Nekateri sicer menijo, da je pričevanje dvomljivo in v funkciji upravičevanja divjanja na tribunah, a na koncu bodo učinki enaki, če se je ali če ni zgodilo. To pa pomeni, da (vsaj v času nogometnih vojn) ne bo varno hoditi kot gost po enem ali drugem mestu. A ključni problem je, da tisti, ki bi morali skrbeti za dresuro navijačev, če že socializacija ni možna, prilivajo bencin na goreče tribune. Denimo veliki nogometaš in majhen človek, Zahović. Namesto da bi izkazal ničelno toleranco do divjanja, dodatno nažiga strasti, kakršne so pripeljale od napada na predsednika mariborskega kluba. Najprej je že pred tekmo dajal izjave, ki niso vredne športnega veterana njegovega renomeja ("Ko Ljubljančani zagledajo vijoličasti dres, se praktično podelajo v hlače."). Po tekmi in vseh divjanjih pa se je takole pridušal: "To je velika sramota za Ljubljano in Ljubljančane. Maribor je od Ljubljane boljši samo v nogometu. Mora biti zato v prestolnici pretepen? S tem dejanjem je Ljubljana pokazala svojo kulturo in sovraštvo do Štajercev. …Opravičujem se Ljubljani, če je Maribor uspešen, a agresije ne bomo tolerirali. …" Tako. Sedaj se mora oglasiti samo še župan Kangler in vse skupaj povezati z napadom kriminalistov na njegovo ptičjo hišico. No, modri Zahović vseeno miri: "Naše navijače pozivam, naj ne bo povračil. Agresija nikomur ne koristi, zato umirimo situacijo. Pokažimo, da za razliko od Ljubljane, poznamo kulturo." Jasno, saj Maribor je vendarle evropska prestolnica kulture. Ampak ravno tu je problem. Na dveh tribunah se dogajajo primitivici, ki so v sramoto športu, nekdo pa folkorno kaže na razmerja med dve mestoma in dvema kulturama. Pač el clasico.
A ga žal nima samo nogomet. Druga športna disciplina, kjer se dogaja folklora slovenskega el clasica, je politika. Kar sta v nogometu Maribor in Olimpija, sta v politiki LDS in Zares. Tudi sedaj, ko oba skupaj ne dosežeta zanesljivega vstopa v parlament, jima je ljubše medsebojno totalno vojskovanje kot spoprijem z nasprotniki in konkurenti.
Po tistem, kar se je že razkrilo iz avstrijske obtožnice, pa kar je namignil pred dnevi Delov odvetnik Zdolšek in kar se bo, kot vse kaže, znašlo v finski obtožnici, kjer so menda zelo konkretna pričevanja "skesanca" Reija Niittynena, Patrijinega vodje projekta slovenskega nakupa osemkolesnikov, je Janša šibek kot še nikoli. Kolikor koli bo že dokazana ali nedokazana njegova osebna vpletenost, danes ni več dvoma o koruptivnem omrežju, ki se je spletlo, ko je njegova vlada šla v orožarski posel stoletja. Sedaj bodo volilci pred dilemo, ali izbrati premiera s hipoteko suma hudih koruptivnih manevrov njegovega omrežja, ali nekoruptivnega, a preverjeno nesposobnega premiera. LDS in Zares sta dosegla, da se bodo ljudje odločali med Janšo in Pahorjem. Verjetno jih rekordno število zato ne bo šlo volit. Pahor pač ni alternativa Janši. Še sebi in svoji samovšečnosti ne. Sedaj, ko je izplahnelo vse drugo, prodaja le še francosko-nemški vlak. Sliši se sicer imenitno. Tako kot se sliši imenitno srbska besedna igra "danski kraljevski voz". Namreč, gre vlak, ki (poleg nočne linije), čez dan sopiha iz Beograda proti Kraljevu. Torej nič kaj aristokratsko, čeprav še tako imenitno zveneče.
Pahor je zavozil levico, lastno stranko in vlado. Z dobrim občutkom. Za to je prav, da se partnerji z njim ne ukvarjajo preveč. A to ne pomeni, da se v stilu el clasica na smrt, na nož ukvarjajo z medsebojnimi razmerji. In potem še z vsemi tistimi, ki s svojimi komentarji, svarili, opazkami, dobronamernimi predlogi padejo v igro med dvema ognjema. Nazadnje jo je skupil filozof Boris Vezjak, ki je spisal besedilo Levica na poti enoumja in v njem izrazil mnenje, da bi se v dobrobit politične levice morali umakniti vsi trije liderji. In je na Razgledi.net, zaresovcem precej domačem okolju, prestregel rafale, ki jih je kronal neki GregorG (le kdo bi naj to bil?). Presegel je sebe in hipoteko o gruzinskih koreninah, ki mu jo je ljubkovalno naložil največji slovenski filozof. Namreč, Vezjaku in Liberalni akademiji je pripisal nič manj kot vlogo zdravih sil, ki kličejo na pomoč, kot so pošteni Madžari v petdesetih in pošteni Čehi in Slovaki konec šestdesetih klicali na pomoč ruske tanke. Tako. Take diskvalifikacije verjetno z desnice nikoli niso prestregli. A prav jim je, liberalnim akademikom, ker stopajo v sredo prepira. Oboji jih mikastijo. Tako kot oboji mikastijo prestrašene policiste, ko se postavijo med green dragonse in viole.
A če vam srce bije na levi, najbolje da pozabite na LDS in Zares. In seveda tudi SD. Namesto da bi se, denimo, ukvarjali s SDS urbi et orbi grotesknim portretiranjem Slovenije, ter, še bolj, z zadnjimi projekti klerikalizacije dežele (družinski zakonik etc.), se ukvarjajo z odganjanjem zlih duhov.
Kaj pa je alternativa? Na kaj torej misliti v teh dneh? Denimo na košarko in naše velikane.
Če bodo uspeli, bi bilo vredno razmisliti o Maljkoviću kot premierju v času med dvema reprezentančnim akcijama. In o Begiću (216 cm) kot ministru za visoko šolstvo.
