Najbrž se spomnite, kako sta še lani na veličastni proslavi enainštiridesete obletnice Revolucije za bogato obloženo mizo ob Gadafiju sedela slovenski premier Borut Pahor in predsednica hrvaške vlade Jadranka Kosor, levo in desno poleg njiju pa bosanski premier Haris Silajdžić in srbski predsednik Boris Tadić: svečano kosilo v predsedniški palači v Tripoliju je bilo videti skoraj tako, kot bi Tito odpiral sejo centralnega komiteja ZKJ v Karađorđevu.
Danes, leto pozneje, legendarni polkovnik obhaja dvainštirideseto obletnico Revolucije, skrivaje se v enem od predmestij Tripolija, z roko pridržuje umetno brado iz kamelje dlake in se v umazanih capah kot kakšna puščavska pošast klati po prašnih cestah proti meji, pač neki, katerikoli.
Vsakič, ko mimo pripelje kakšen avtomobil, iz katerega objestni mladeniči iz kalašnikovk streljajo v zrak, jim zgrbljeni bradati starec maha in kriči: "Smrt Gadafiju, smrt krvoločnežu!" In potem krene naprej, mrmraje v kameljo brado, se prihuli za bencinsko črpalko, počepne za prazen kovinski sod, se ozre okoli sebe, izvleče mobitel in kliče prijatelje.
"Halo, Borut, jaz sem," šepeta in si z roko pokriva usta. "Momo."
"Kateri Momo?" hladno odgovori slovenski premier.
"Momo, Moamer Gadafi. Jaz sem, polkovnik."
"Kdo ste vi, kaj potrebujete?"
"Borut, tovariš stari, Gadafi, se spomniš? Še lani sva se dogovarjala za tisto nafto ... halo? Halo?! ... Borut?!"
Capasta prikazen zakolne, nekaj v arabščini pač, nakar zavrti drugo številko.
"Halo, Jaca, Momo tukaj."
"Kateri Momo?"
"Gadafi, Moamer Gadafi. Glej, ne smem govoriti na glas, samo toliko, da..."
"Kako ste rekli, da vam je ime?" ga prekine živčen ženski glas.
"Gadafi, presneto. Se spomniš lani, za tisto nafto?"
"Prvič slišim. Gospod Gadafić, jaz sem na seji vlade in ravnokar prihajamo v predor, tako da krrrrrr... krrrrrrrrr..." hrka Jadranka Kosor v telefon in se neumno smehlja zbegani Angeli Merkel.
"Kdo pa je bil to?" sprašuje osupla nemška kanclerka.
"Ah, neki kreten, že več dni me preganja."
Dva tisoč kilometrov južneje razcapani starec jezno zažene mobitel v pesek. "Naj dragi Alah podpre nacionalni prehodni svet, naj živi Mustafa Abdul Džalil!" naenkrat zakliče in si z roko pridržuje umetno brado, skupina vojakov mu odzdravi s klici in streljanjem v zrak, on pa počaka, da se oddaljijo, spet vzame mobitel in se ozre okoli sebe.
"Halo, Boris? Borči?"
"Kdo je to?" mu je odgovoril Boris Tadić.
"Ma, Momo, prijatelj, Momo."
"Kateri Momo? Bulatović?!"
"Ma ne, Gadafi. Moamer Gadafi."
"Spelji se mi v tri krasne materine, bedak."
Starec obstane tam kot tisti bronasti kip pred palačo. Ko pride malo k sebi, spet vzame mobitel. Tole je zadnja priložnost.
"Ja, prosim?" se je končno oglasil moški glas.
"Selam alejkum, Hari, hvala Bogu, Momo tukaj."
"Kdo?"
"Momo, stari moj, Gadafi. Polkovnik. Kako gre?"
"Gadafi, bratec, ti si? Kje si, si živ?" je vpil Haris Silajdžić. "Maja, Majaaa! Momo se je oglasil."
"Ej, pozdravi Majo."
"Bom, tudi ona te pozdravlja. Kje si, hitro povej, da pošljem nekoga pote."
"Tu sem poleg stare bencinske črpalke v Bin Gaziru, dvajset kilometrov južno iz mesta. Na odcepu za avtocesto proti letališču, točno pod novim repetitorjem. Pohiti!"
"Bom, prijatelj moj, počakaj tam in ne hodi nikamor, takoj bom nekoga poslal. Alah akbar!"
Stari polkovnik sede in se nasloni na sod, se še enkrat ozre okoli sebe, nato pa iz nahrbtnika vzame poslednjo cigareto in potegne dolg dim. Na rdečem obzorju v vročem zraku migljajo ozki stebri črnega dima, iz Tripolisa odmevajo zamolkle detonacije, kralj vseh kraljev Afrike pa se topo zagleda v nekakšna tri letala na nebu. Ah, da! Lani v tem času so natanko takšna tri letala na paradi z zelenim dimom obarvala nebo, proslavljajoč obletnico Revolucije, zdaj pa...
V tem trenutku se udari po čelu, odvrže cigareto in kot nor steče po prašni poti v puščavo. Čez trenutek ali dva stara bencinska črpalka v Bin Gaziru, dvajset kilometrov južno iz mesta, na odcepu za avtocesto proti letališču, točno pod novim repetitorjem - izgine v veliki ognjeni gobi.
Ah, ja! Ni ga čez jugoslovanske prijatelje.