Menimo, da bi morala vlada, ki odhaja, prenehati s kopičenjem ukrepov in odločitev, ki ne obvezujejo nje, ampak njene naslednike. To velja tudi za izbiranje kandidatov za arbitra, ki bi zastopal slovensko stran na arbitražnem sodišču. Arbiter, ki bo odločal o slovenskih mejah, bi moral biti izbran v demokratičnem postopku, v katerem bi - glede na to, da gre za vso slovensko državo - morale sodelovati vse politične stranke.

SDS bi arbitra izbirala po strankarskih in ne strokovnih kriterijih (www.sds.si).

***

Slovenija je izgubila svoje dostojanstvo prav v času Pahorjeve vlade.

Dimitrij Rupel

***

Boj proti zlu v vseh njegovih pojavnih oblikah, proti zmaju, ki ima nešteto glav, je naša krščanska dolžnost.

Anton Stres, ljubljanski nadškof, bi bil sv. Jurij.

***

Pred "sto leti", ko sem kot mlad podiplomski študent prišel v Zahodni Berlin, sem hlastavo grabil mesto in seveda tudi berlinski zid. Zanimivo, Berlinčani so v glavnem zelo ignorantsko gledali zid po eni strani kot turistično maskoto "za Japonce", po drugi strani kot politično igračo. Po njihovem mnenju so zid sicer zgradili vzhodni, uspešno pa so ga prodajali zahodni politiki. Sčasoma sem to tudi sam dojel. A kakor koli. V enem mojih prvih dni v Berlinu sem se ustavil na nekakšnem razglednem stolpu, s katerega se je lepo videlo čez zid na brisan prostor, kjer se je, kot me je podučil starejši Berlinčan, s katerim sem se zapletel v pogovor, razprostiral sloviti Potsdammer Platz. O. K., sem mu rekel, z one strani je vse zravnano z zemljo in zanemarjeno, a zakaj je tako tudi na tej strani. V trikotniku med elitnima zgradbama Filharmonije in osrednje berlinske knjižnice (Staatsbibliothek zu Berlin) ter navidezno točko Potsdammerja je bilo namreč več brisanega in zanemarjenega prostora na zahodnoberlinski strani, kjer je danes arhitektonsko atraktivni kare (Sony center itd…). Starec me je pomenljivo pogledal in rekel: Čakamo! Kaj čakamo?, me je zanimalo. Padec zidu, je odvrnil. Nič nisem rekel, a mislil sem si, da tega filma mož ne bo videl. Nikoli! A nikoli ne reci nikoli. Komaj šest let kasneje sva padec zidu - predvidevam, da je stari mož takrat še živel - gledala prek direktnega televizijskega prenosa.

Zid, ki so ga začeli v prvi obliki postavljati pred točno pol stoletja, je čutiti še danes. Zid v glavah obstaja. Vendar vsak dan manj. In ob okrogli obletnici so se spomnili, da bodo ob trasi nekdanjega zidu naredili sprehajalno in kolesarsko stezo. Nekakšno pot spominov in tovarištva, kot bi se reklo po naše. A zanimivo, ravno takrat, ko so se Nemci odločili, da enkrat za vselej podrejo zid, hipno na tleh, postopno v glavah, smo ga mi šele začeli postavljati. Simbolno morda 16. 11. 1990. Zgodovinar dr. Božo Repe je že nekajkrat opozoril, da je takrat veliki demokrat Jože Pučnik dal na znanje, da so bile naše obljube in zaveze pred plebiscitom dane s figo v žepu. Kaj je povedal? Da je plebiscit vizum za odcepitev, ki bo omogočila oblikovanje nacionalno čiste dežele, saj bo očiščena Slovenija ekonomsko stabilnejša. Eksplicitno je povedal, da … "Osebno nasprotujem avtomatskemu prevzemanju zatečenega stanja z dnem plebiscita. Če hočemo v Republiki Sloveniji zagotoviti trdno socialno strukturo, bomo namreč morali uvesti nekakšna merila pri dajanju državljanstva. Ne pojdimo v navidezno demokratičnost, s katero bi ustvarili probleme, ki jih potem ne bi mogli reševati. (…) Tukaj si urejamo skupnost, ki si od vsega začetka mora zagotoviti življenjske razmere, pripravljeni moramo biti, da dediščino jugoslovanske federacije, morda tudi na neljub način, odpravimo…" (Delo, 17. decembra, str. 2). Zdi se, da je ta nastop bil nekakšna predpriprava na kasnejšo akcijo izbrisa. Vse, kar je sledilo, je bila rutina.

In danes, dvajset let kasneje, se stare krivice delno in počasi popravljajo, a tisto, kar je problem, so nove delitve. Ostre kot že dolgo ne. Najslabša posledica tega razdeljevanja je popoln razpad zaupanja, razdelitev na dva popolnoma nekompatibilna svetova, ki nimata nobenih skupnih imenovalcev. Vse, celo vsako kaznivo ali kriminalno dejanje se presoja skozi optiko delitve. Nimamo tajkunov nasploh. Tajkuni so oni drugi. Nimamo korupcije nasploh. Korupcija je nekaj, kar se lepi na one druge.

Dvojnost kriterijev se je v teh dneh lepo videla ob poročilu računskega sodišča o ravnanju Kresalove in Mateja pri nabavljanju poslovnih prostorov. Na kratko. Najem stavbe za potrebe Nacionalnega preiskovalnega urada na Dimičevi je sporen. Prvič zato, ker se niso odločili za najem s postopnim odkupom, kar bi bilo gospodarno. In drugič (še bolj), ker je MNZ najprej sprejelo odločitev o pridobitvi točno te stavbe na Dimičevi in šele nato izvedlo ustrezne postopke za njihovo pridobitev, kar dokazuje tudi specifično opremljanje prostorov pred formalno izbiro. A računsko sodišče je opozorilo tudi na ravnanja in odgovornost ministričinega predhodnika Mateja. Računsko sodišče ocenjuje kot negospodarno in netransparentno najemanje (še nezgrajene) stavbe na Litostrojski brez javnega razpisa ter predvsem nejasnega in tveganega najema s postopnim odkupom na tak način, da bi preplačana stavba tudi po 20 letih ostala v lasti DSU.

O.K. V primeru Kresalove spornosti nihče zares ne brani, čeprav vsaj v LDS tega tudi ne vidijo kot resen problem. Ampak hkrati tisti, ki so najbolj glasno kazali s prstom na odhajajočo ministrico, oporekajo isti revizijski instituciji kompetentnost in korektnost presoje v primeru nič manj spornega "posla" v eri Mateja. Še več, kot nam sporočajo v SDS: Mate je zgolj slepilni manever za minimaliziranje lumparij Kresalove.

V takšni konstelaciji dvojnosti meril in kriterijev več ne drži nobeno načelo. Celo načelo strokovnosti ne. Arbiter, slovenski predstavnik v petčlanskem tribunalu arbitražnega sodišča, "bi moral biti izbran v demokratičnem postopku". Kar med brati povedano pomeni, da bi pri izbiri "morale sodelovati vse politične stranke". Vsekakor. Denimo Stranka slovenskega naroda, pa Lista za čisto pitno vodo in še kdo…

V času, ko je vse relativno, se je oglasil tisti večni zunanji minister, ki je v vilenski izjavi "požegnal" laži Colina Powella v varnostnem svetu ZN, dan preden jih je ta izrekel. Pravi, da je Slovenija (šele) s Pahorjevo vlado izgubila dostojanstvo. Perverzno.

A kaj se čudimo? Za vse so možni dvojni kriteriji. Celo za najbolj zavržna dejanja. V ponedeljek se je s prižnic velikošmarenskih maš valila presunljiva skrb za dobrobit otrok. In to s prižnic institucije, ki je prav v teh dneh ponovno dokazovala, da celo pedofilija ni resen problem, ko so na otrocih prstni odtisi klerikov. Se spomnite, kako je zadevo lansko leto interpretiral kardinal Rode? "Ta gonja okoli pedofilije v duhovniških vrstah presega meje dobrega okusa. Statistično je to nepomemben problem - eden ali največ dva med stotimi duhovniki sta imela takšno avanturo." Rode pedofilijo reducira na zgolj avanturo. Stres duhovniške pedofilije ne reducira na avanturo; on se zgolj spreneveda. No, tudi to je neki napredek. Kajne?