"Svojo prisotnost so na tak način poudarili, ker ljudje niso zadovoljni. Ta človek (ubiti Mark Duggan) ni bil nasilen. Bil je vpleten v določene zadeve, ampak ni bil nasilen. Nikoli ni nikomur storil nič hudega."

Prebivalke nemirnega dela Tottenhama po izbruhu nemirov (STA, 7. avgusta 2011)

***

Namestnik londonskega župana Kit Malthouse je za izgrede obtožil majhno skupino kriminalcev, ki jih je v nasilje gnal pohlep, ne pa socialne težave in slabo okrevanje britanskega gospodarstva. "Gre za majhno skupino ljudi v Londonu, ki iščejo, kaj bi lahko ukradli. Izbirajo si točno določene trgovine, saj si najbrž želijo novega para športnih copat ali česa podobnega," je Malthouse povedal za Sky News.

Londonski podžupan je prepoznal vzroke in razloge londonskih nemirov (MMC TVS, 8. avgusta 2011)

***


Povodi za izbruhe uličnega nasilja, ki najpogosteje hitro poniknejo, kdaj pa kdaj se sprevržejo v obsežne nerede, redko tudi v revolucionarna stremljenja, niso vselej globoko utemeljeni. Neredko so rešljivi brez dodatnega nasilja. Včasih so povodi celo banalni. Na to je lepo opozoril kultni afroameriški režiser Spike Lee. V manj odmevnem, a odličnem filmu Do the Right Thing (1989) se zgodba odvije v dneh neznosne poletne vročine, ko se je nekemu cestnemu orjaku, ki je z gromozanskim radiom na ramenu do neznosnosti glasno nažigal rap, zdelo, da je dobil premalo sira na pici v lokalni in edini piceriji neuglednega brooklynskega kareja, nakar se je vmešal dežurni črni aktivist (Giancarlo Esposito) in nažigal množico s pojasnilom rasističnih razlogov za majhno porcijo sira. In prepir se je nadaljeval z razbitim fetišiziranim radiem, končal pa približno tako kot nemiri v londonskem Tottenhamu ta konec tedna - z razdejanjem velikih dimenzij. Na presenečenje vseh, tudi "razgrajačev" samih.

No, v Londonu je minuli konec tedna šlo za drugačen povod. Za policijsko nasilje namreč. Policija je v akciji ubila nekega moža. Precej tipično. Pravzaprav je to najpogostejši povod za upor in nemire deprivilegiranih socialnih in etničnih skupin v getoiziranih okoljih. To ni prvi tak primer in tudi ne prvi primer v Londonu. Tako je leta 1981 prišlo do množičnega upora v londonskem Brixtonu, ko je metropolitanska policija začela zlorabljati tako imenovani "sus law" (suspect law), ki daje možnost ustavljanja in nadlegovanja a priori sumljivih.

Deset let kasneje (1991) je prišlo do nemirov v Los Angelesu v ZDA, kjer se je policija pred očesom slučajne amaterske kamere popolnoma brez razloga fizično znašala nad črnim motoristom Glenom Rodneyjem Kingom. Po objavi se je razširil val nasilnih protestov in administracija Busha starejšega je pod hudim pritiskom javnosti morala reagirati in se postaviti za pravice malega, deprivilegiranega človeka.

Najbolj razvpiti in za policijo najbolj neobvladljivi nemiri pa so se zgodili leta 2005 v Franciji. Še danes se razpravlja in ugiba, kaj se je takrat, ko so se neugledne četrti Pariza in trideset drugih francoskih mest spremenili v pogorišča, zgodilo tako "nevsakdanjega", da je smrt dveh mladeničev, ki so jo protestniki pripisali policijskemu pregonu, dvignila na noge mladež predmestij velikih mest. Svetovni mediji so podali stereotipno podobo v smislu: (severno)afriški priseljenci so izkazali nezadovoljstvo s svojim položajem in obravnavo. Najbolj enostavna in na hitro izrečena je bila ocena, da je šlo za medkulturni konflikt. Pač, nevidno ljudstvo, predvsem mladi, ki če sploh dobi delo, opravlja najslabše in najslabše plačane posle in z vedno novimi priseljenci ceni in siromaši svojo delovno moč, je spregovorilo. To je res. Vendar, kot sem ugotavljal že takrat, so mladeniči z molotovkami na ulici predstavniki hiperurbane generacije in zato bolj kot na borce za kulturni tradicionalizem svojih dedov spominjajo na vojščake postkatastrofične družbe, filmov a la Mad Max. Vendar jezni mladeniči niso požigali Pariza in Francije zato, ker bi jo sovražili in prezirali, ampak zato, ker Francija sovraži in prezira njih. Politična Francija takrat ni znala reagirati, ni znala misliti na problem. Ni razumela, da se izza sicer tragičnih, a neredko celo zelo banalnih povodov skrivajo zelo globoki in pojasnljivi razlogi. Zato Chirac, ko je po dolgem molku le spregovoril ljudstvu, ni napovedal korenitih socialnih reform ter kratkoročnih pomoči za blaženje kritičnega položaja, ampak nove policijske enote in policijsko uro, ki bi naj krotile tiste, ki jih je (takrat še) notranji minister Nicolas Sarkozy označil za izmečke. "Želimo okrepiti delo policije in pravosodnih organov," je predsednik obljubil ljudstvu in s tem izrekel najboljši zanesljiv recept za ponovni vznik upora in nemirov.

Po prvih odzivih politike in policije se zdi, da je v Veliki Britaniji podobno. Težko bi sicer rekli, da je položaj etničnih skupin tako slab, da je splošna integracija v družbo tako neuspela, a sam družbeni rob je podoben kot v Franciji. In predvsem so podobni odzivi. Vsaj odzivi tistih, ki bi morali problem razreševati, ne pa ga zaostrovati. Policija grozi vse počez. Z vse manj uspeha.

Upor proti policijskemu nasilju vedno znova preseneča. Pravzaprav ga nikoli zares ne pričakujemo. Spontanost množičnih gibanj je velik, nikoli do konca domišljen fenomen, ki vzburja socialne in politične psihologe. Pojasnitve nikoli niso popolne brez preostanka. Družboslovje se sprašuje in v glavnem najde odgovor na vprašanje, zakaj se je nekaj zgodilo, socialni psihologi se ne zadovoljimo z odgovorom na vprašanje, zakaj se je kaj zgodilo, ampak zakaj se je zgodilo ravno zdaj, ne pa tudi že prej ali šele kasneje. Kateri so tisti momenti, ki v nekem trenutku aktivirajo zaspano množico? Policijsko nasilje nad marginaliziranimi, praviloma etnično stigmatiziranimi skupinami je stalnica tako v Franciji kot Ameriki in ne nazadnje Veliki Britaniji, pa vseeno ne prihaja do nenehnih frontalnih spopadov. Čeprav je konflikt, ko se enkrat razplamti, težko pogasiti. Po nočnem razgrajanju s sobote na nedeljo v Tottenhamu se je zdelo in napovedovalo, da bodo zjutraj treznili glave, hladili emocije, čistili pogorišča - pa je bila napoved napačna. Nasilje se še nadaljuje in ne kaže, da bo kar poniknilo ali da bo omejeno na obrobje. Ko to pišem, menda problem ni samo kakšna zakotna ulica londonskih predmestij, ampak prestižni center (Oxford Circus, Oxford Street).

Protestniki so hitrejši in bolj mobilni od policije. Nove komunikacijske tehnologije celo v tradicionalnih arabskih okoljih omogočajo mrežne povezave in animacije, kaj šele v hiperurbanem okolju Londona. Zato je nespretni šef policije že napovedal vojno - Twitterju. Kar spominja na Don Kihotov boj z mlini na veter. Pravzaprav mlini na eter, če si sposodimo aluzijo pri komunikologu Splichalu.

No, kakšnega donkihota, ki se zaletava v medije namesto v probleme, poznamo tudi pri nas.