Do preobrata na vrhu turških oboroženih sil je prišlo med tem, ko so vsi hoteli na obali Sredozemskega morja polni, v Sideju se sredi peklenske vročine okrog Apolonijevega templja premikajo kolone obiskovalcev, na starem hipodromu v Istanbulu pa so takšne kolone turistov, da se je težko premikati. Nikjer pa ni bilo velikega vznemirjenja. Turška vojska je s sklonjeno glavo in užaljeno odkorakala iz politike.

Septembra 1980 sem pred razdrapanim hotelom sedel nasproti Modre mošeje na hipodromu v četrti Sultanahmet. Med Hagio Sofijo in Zgradbo univerze Marmaris ni bilo žive duše. Na ulici je bila pred bencinsko črpalko pet kilometrov dolga vrsta za bencin, najmanjši bankovci turške lire pa so imeli vrednost natisnjeno v milijonih. Mesto je bilo tiho. Čez noč je turška vojska tretjič v dvajsetih letih naredila državni udar in aretirala civilno vodstvo države. Generali so razpustili parlament, prepovedali vse politične stranke, sindikate in študentska združenja.

Dva dni prej mi je mlad študent razlagal, zakaj je dvorana pred stopniščem univerze tako prazna. Iz nje so marmorne stopnice levo in desno vodile do dvoran v prvem nadstropju. Z obeh strani se je slišalo glasno govorico.

"Na tej strani imajo zborovanje komunisti," je pokazal na desno. "Na drugi pa fašisti. Zdaj pa je bolje, da gremo."

Hotel sem ostati tam in gledati, kaj se bo zgodilo, vendar me je vlekel ven. Zanimalo me je, zakaj se mu tako mudi.

"Zato, ker bodo vsak čas prišli dol in se tukaj stepli. Nekaj bo mrtvih. Potem bo prišla policija in pretepla oboje. Potem bodo okoli univerze demonstracije."

Vprašal sem ga, zakaj on ni na enem od zborovanj. Odgovoril je, da je on anarhist in da nima nič opraviti niti s komunističnimi niti s fašističnimi polemikami, ampak da ima svojo politično agendo.

V sedemdesetih letih je bila Turčija eno živahnejših političnih okolij v Evropi. Polemike je bil ljubkovalni izraz za deset let trajajoče spopade med desničarji in levičarji, v katerih je bilo ubitih okrog pet tisoč ljudi. Vlada je bila konservativna in je sodelovala z versko navdahnjenimi političnimi formacijami. Največ mrtvih je bilo med skrajnimi levičarji, ki so jih pobijali pripadniki skrajne desničarske nacionalistične organizacije Sivi volkovi. Zanje se je govorilo, da jih podpira vojska. Vendar so generali ob državnem udaru aretirali tudi njih. Za začetek so zaprli pol milijona ljudi, v nekaj letih pa jih je šlo čez vojaška sodišča več kot milijon.

V naslednjih letih sem velikokrat potoval skozi Turčijo. Vojaška diktatura je konec 80. let šla iz mode. Sledile so si bolj ali manj regularne volitve. Vedno bolj regularne v resnici. V Istanbulu vojske ni bilo videti. V Ankari se je postavljala s protokolom in paradami. Šele v vzhodni Turčiji okrog Dyarbakirja in vzhodno od Vana so se pojavile vojaške patrulje in cestne zapore s tanki. Tam je bila turška vojska v permanentni vojni s Kurdi in njihovimi nacionalnimi aspiracijami. Šele leta 2002 so na vzhodu države ukinili izredne razmere, ki so dajale vojski skoraj neomejena pooblastila.

Vsaj na zunaj pa se je zdelo, da se je vojska umaknila iz politike. Turški kolegi so mi govorili, da so generali ves čas ostali nadzorni organ, ki je politike opozarjal, da lahko v katerem koli trenutku izgubijo oblast, parlament in osebno svobodo. Ustanovitelj moderne Turčije Kemal Atatürk, ki je bil tudi sam general, je v ustavi dal oboroženim silam pooblastila, da zagotavljajo integriteto turške države in njeno laično podobo. Atatürk je hotel iz ostankov Otomanskega imperija narediti moderno evropsko državo in jo je ločil od muslimanskih verskih institucij. Ukinil je arabsko pisavo, prepovedal vse verske oznake v državnih institucijah in ustanovil obvezno laično državno šolstvo. To je delal v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko so uniforme v Evropi veljale za vrh civilizacije. Tudi ko so državo imele v rokah civilne institucije, so vojaki v ozadju pazili, da se niso spozabile. Pri tem niso bili elegantni. Vojaška sodišča niso imela težav poslati ljudi na vešala. Še leta 2008 sem vpraševal, kdo bo novi rektor univerze v Ankari. Odgovorili so mi, da morajo počakati na odločitev vojaškega sveta, ki preverja ustreznost kandidatov.

Vojaki so lahko zapirali civiliste, civilne oblasti niso smele zapirati generalov. To je bilo železno pravilo turške demokracije. Ko je kazensko sodišče sprejelo obtožnice proti 22 osumljencem, med katerimi so bili tudi številni generali, ki naj bi želeli z akcijo prek interneta odnesti vlado, pa se na ulicah niso pojavili tanki. Generali so protestirali, da se jim godi velika krivica in da se ne upoštevajo njihove velike zasluge za razvoj države. Zasluge niso bile namišljene. Turška vojska je skoraj devetdeset let držala skupaj državo, ki bi lahko razpadla vsaj desetkrat. Vendar pretekla veličina to pot ni pomagala. Poveljstvo vojske je odstopilo v znamenje protesta, da opozori na nevzdržno stanje. Najbrž so pričakovali silovito reakcijo. Zgodilo se ni nič. Generale, ki so odstopili, so zamenjali neki drugi generali.

Na evrskih bankovcih bo treba narediti manjšo korekcijo. Na njihovi zadnji strani je narisan zemljevid Evrope, ki sega od Irske do Urala. Na jugu zemljevid zajame tudi Turčijo, vendar jo po evropsko pobarva samo do Marmarisa in Bosporja. Od tam naprej je narisan v barvah, ki so rezervirane za Afriko. Zagotovo so dobri geografski razlogi za takšno delitev sveta. Politično pa je zemljevid vsaj dvajset let za časom. Na drugi strani turških mej, v Iranu in Siriji politične nervoze še vedno mirijo s tanki. Spodobilo pa bi se vsaj s kakšno senco opaziti, da se je iz politike dokončno umaknila druga najmočnejša vojska v zvezi Nato.