Živcira ta ekonomija patetike, ki se začne valiti po njihovih overdosih. Stara ekonomija je sicer to, ki na tak način bržkone deluje tam od leta nič in ki ves ta čas temelji na potrebi po novih in novih zveličancih, naslednikih Jezusa kot bržkone prve in najslavnejše pop ikone vseh časov. Dejansko so najbolj cenjeni zvezdniki prezgodaj mrtvi zvezdniki. Toliko bolj, če gre za narkomane. Dober narkoman je pač mrtev narkoman. Kajti, narkoman, ki odživi tja do 74. leta, kar je od znanih likov resda uspelo redkim, kot na primer Rayu Charlesu (William S. Burroughs s 83 leti naj bi bil najstarejši, me opozarja stroka), ruši pravilo. Kaže na zoprno dejstvo, da je mogoče tudi doživeti starost, čeravno se vse življenje na polno zadevaš. In Ray Charles ne bo nikdar pop heroj tega tipa, kot so ljudje, ki so umrli mladi. Tudi Chet Baker ne, ki je navkljub obilici substanc vseh vrst prav tako povlekel tja do uglednih 59, ali Miles Davis, ki je prislalomiral do 65., medtem ko sta Charlie Parker in Billie Holliday doživela 34 oziroma 44, Johnny Thunders, če omenim še njega, pa 39. Dvanajst let prepozno, bi se lahko glasil cinizem, medtem ko je bil Sid Vicious prehiter - 22.

Primeri so torej različni in ni dvoma, da je narkomanija za zdravje škodljivo početje oziroma slab garant za dolgo življenje. Pa vendar bi se poubadal s tem letom 27. Kaj bi lahko bilo na njem tako posebnega? Lahko izhajam samo iz sebe in moj osnovni spomin nanj bi bil, da sem se tistega leta začel počutiti star 30. Ne glede na to, da so mi do tridesetke manjkala še tri leta. In drznil bi si blekniti, da je ta bedni občutek pri 27. splošno zagaten pojav. Človek pri 27. hoče postati človek, kot se temu reče. Prvo resno starostno krizo identitete doživi. Spremeni modo. Poskuša vzpostaviti neko odraslejšo držo. Naj bo še tako vitalen, so prvi znaki staranja očitni. Če že ne drugega, je cifra, ki se bliža, nemilostna - 30. Kajti naj so te starši rodili še tako zgodaj, recimo pri 16., se jih moraš iz najzgodnejše pubertete, torej iz časov, ko so ti šli najbolj besno na živce, spomniti, ko so bili stari vsaj 30 ali več. In spomniš se jih kot že starih ljudi. Ljudi, ki so ti predstavljali zakonitosti. Kot ljudi, ki so predstavljali dolgčas, družinske obiske, narezke itd.

Zagata leta 27 bi torej lahko bila, da se bližaš tisti starosti svojih staršev, ko so ti bili starši najbolj zoprni. In v resnici ljudje okoli 30. postanejo zoprni, čemerni, tečni, težeči, nelahkotni, nešarmantni, samosprašujoči, brez stila oziroma občutka za feeling, kot bi se reklo. Življenje v teh letih enostavno ne "laufa" več, kot je. In če se poskusim vživeti v vlogo pop zvezdnikov, ki imajo za seboj 5 let ali celo več zvezdniške samoumevnosti ter življenja, ki itak temelji na kultu mladostnosti, uporništva ter sorodnih izročil, mora biti njihova zagata med to levitvijo še toliko večja. Bolj izrazita. Zgubijo smisel. Voljo po volji. Veselje do rock'n'rolla. Začnejo dvomiti v paradigmo, na kateri so zrastli. Cobain je pred smrtjo dejal, da ga pisanje glasbe več ne veseli. Za male samomorčke gre. Dobesedne ali pač posredne. Je pa vprašanje, kako je akt Winehousove morebitno povezan z norveškim kretenom. Če na življenje pogledamo kot na šov, v katerem si vsak po svoje prizadeva zbuditi pozornost, ji je s to gesto uspelo ukrasti vsaj kanček njegove bedniške predstave, čeravno ne bi čudilo, če bi produkcijske hiše že mozgale o strategijah, kako priti do TV-pravic za prenos njegovega sojenja.