***

"To bo neideološka stranka, ki bo promovirala ambicioznost in uspeh, ki bo promovirala podjetnost. Osnovno sporočilo je, da je treba presekati dosedanjo tranzicijsko politično prakso. Ukvarjala se bo izključno z reševanjem življenjskih problemov, prepočasno birokracijo, z ovirami, ki jih je sistem postavil malim podjetnikom in podobno,"

Sebastian Jeretič napoveduje pohod "županske stranke" na Rim (MMC, RTVS).

***

Drago Jančar je na Dragi Pahorjevo idejo o spremembi himne dopolnil z mislijo, ki je sprožila salve smeha. Repliciral je namreč, da je problem druge kitice in verza "Bog živi ves slovenski svet!" dvojni. Najprej, ker je moteč Bog, je ocenil Jančar. A to mogoče niti ni tak problem, je nadaljeval. Problem je beseda "slovenski", je rekel in sklenil, da bi bilo vse v redu, če bi pesnik zapisal "Bog živi ves ljubljanski svet!".

Tudi mariborski akademik Jančar rad strelja kanglerizme (Primorske novice).

***

Je županska stranka realnost? Ne vem, a dvomim. Morda pa je. A to v resnici ni toliko pomembno kot dejstvo, da je ideja perverzna in nevarna za že tako defektno parlamentarno demokracijo v mladi državi.

Je lahko v našem političnem prostoru kaj slabšega od tega, da pridejo na oblast tisti, ki jih niste volili ali pa sploh niso po vašem političnem in vrednostnem okusu? Da, vsekakor. Županska stranka! Tega pojava se res gre bati. Če zdaj govorimo o razpadu državnega in (bog pomagaj) domoljubnega čuta, se bo prava razsežnosti odsotnosti državnega "sensa" pokazala, ko bodo, če bodo (upam pa, da nikoli ne bodo) zavladali ali sovladali župani. Njihov horizont sega do meje lastne občine; do občinskega smetišča, odlagališča, pokopališča. Njihova predstava države je nadvse poenostavljena: država je smetar na mojem odlagališču. Grobar na mojem pokopališču... Zato menim, da je eden največjih dosežkov tega parlamentarnega sklica ukinitev možnosti dvojne funkcije. Torej, biti poslanec, ki naj skrbi za dobrobit in interes celotne države, in biti župan, ki skrbi za svoje dvorišče. A kot snovalci ideje načrtujejo, to naj ne bi bila prevelika ovira za odločni "pohod na Rim". Kot namreč pravi Jeretič, ki stoji v ozadju projekta, "ideja "županske" stranke ni, da bi nepremagljivi lokalni veljaki sami kandidirali na parlamentarnih volitvah, ampak da bi novo stranko "učinkovito podprli". No, vprašanje je, koliko ljudi bi takšen apel realno dosegel. A en poskus (Popovičev) se je svoj čas klavrno končal. Vendar pa po drugi strani ne gre spregledati, da so ljudje močno razočarani, da imajo strank in njihovih zdrah čez glavo, da so časi težki in si želijo slišati obljube o enostavnih in hitrih rešitvah. In besednjak, ki ga premore "županski diskurz", je poln poenostavitev, populizma, demagogije. V nekaterih primerih (denimo koprskega Popoviča) celo grobosti in skrajne arogance. In če nam res grozi berlusconizacija, nam najbolj z vstopom županskega duha v visoko politiko skozi velika vrata. Čista fevdalizacija države!

In predvsem demonstracija antipolitike. Stranke, take kot so, so gotovo v krizi. A rešitev ni v surogatu tako imenovanih "neideoloških strank", ampak v boljših, bolj verodostojnih strankah. Stranke so in morajo biti v svoji ponudbi "ideološke", "politične". To jih razločuje in to volilcem ponuja alternative in izbiro. Ko vsi ponujajo vse, ni v resnici nikakršne izbire. Stranke morajo imeti svoje prepoznavne vrednote, orientacije. Kar je onkraj, je čista politična prostitucija: delaš to, kar trenutno nese. In dokler nese. Enkrat si socialdemokrat, drugič si nacionalist, tretjič liberalec, četrtič krščanski demokrat. Lahko tudi vse hkrati.

A kot rečeno, ne glede na zasičenost in razočaranje volilcev, dvomim o uspešnosti "županskega" političnega projekta. Kaže pa na vsesplošni sindrom razgrajevanja, fevdalizacije in privatizacije države. Ni več skupnega duha v tej državi. Na vsako dejstvo se gleda skozi optiko partikularnega interesa. Je to, kar je nasploh dobro ali slabo, dobro ali slabo tudi zame. Pač v smislu tiste judovske šale, ko se v času nacizma pogovarjata dva Juda in eden vpraša drugega, ali je slišal, da je Etna spet aktivna, drugi pa mu odgovori s protivprašanjem: "A je to za nas Jude dobro ali slabo?" Po tem modelu se pri nas ocenjuje vsakršno vprašanje in vsakršno dejstvo. Recimo, da pride do nagle gospodarske rasti. Je to za nas (za mojo politično opcijo) dobro ali slabo? Celo nasprotno. Slovenija ekonomsko propada. Je to za nas dobro ali slabo? Središče (države) več ne drži. Ni več kompaktnega jedra, ki je onkraj partikularnosti in dnevnih političnih ali fevdalnih interesov.

Denimo, do nedavna se je zdelo, da imamo vsaj en državni simbol tak, da se lahko z njim vsi, ne glede na vrednostno, ideološko, nazorsko, religiozno pripadnost, brez preostanka identificiramo. Himno. Dobro, melodija je, kakršna pač je. Zleze ti v uho kot samoumevna. Himna svoje sporočilo daje z besedilom, ne z melodijo. In naša (kajpak Prešernova) Zdravljica je taka, da sem si, ko je bila sprejeta, rekel, da ta pa bo vzdržala. Ne bo je treba ob vsaki politični spremembi menjati. Vsak se bo lahko z njo identificiral. Sedma kitica, ki se praktično uporablja, vsebuje najžlahtnejše razsvetljensko sporočilo. Onkraj pompozne in kičaste zagledanosti v veličine in kvalitete lastnega naroda in lastnega sveta. Prav nasprotno: umestitev lastnega naroda in nacije v prostor sožitja, sobivanja, svobode. Pa sem se zmotil. Tudi himna je, kot vse drugo, problem. Začelo se je tako, da je lansko leto v Dragi pisatelj Boris Pahor podvomil o smislu sporočila, ki "hvali obstoj dobrih sosedov, ampak normalno je, da te sosedje potem vprašajo, kdo sploh si". O. K. Iz perspektive burnega 20. stoletja tržaškega pisatelja morda še lahko razumemo to nacionalistično intervencijo. Veliko težje razumemo akademika Jančarja, ki je za potrditev Pahorjeve kritike uporabil kar mariborski "antimočvirniški" sentiment, ki se ob pokristjanjevanju, antireformaciji, partizanih in domobrancih počasi že uvršča med slovenske pradelitve. Kot da bi mu Kangler napisal libreto!

Kje je rešitev? Kaj je rešitev? Pahor bi pel drugo kitico (Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinóv sloveče matere!). Hja, ne bo šlo. Kaj pa sestre? Kaj pa hčere? Kanadčani so pred čisto resno dilemo spremembe besedila himne, ker protežira zgolj sinove. Jelinčič bi pel tretjo (V sovražnike 'z oblakov rodú naj naš'ga treši gróm!), kar pa v času, ko smo končno za silo uredili odnose s sosedi, ne bi bilo dobro sporočilo. Jančarjevi pesniki in pisatelji, ki imajo veliko časa in še več žeje, bi peli vse tiste kitice, v katerih se nazdravlja in dviga kupico (to so pa skoraj vse). Kar pa bi bilo v nasprotju z evropskimi direktivami, ki odsvetujejo spodbujanje alkoholizma...

Pahorja je zaradi izjemne ideje Janševa mladež (SDM) že proglasila za "večkratnega Nobelovega nagrajenca" (no, no), stranka SDS pa ravnokar aktivirala pobudo za spremembo himne.

Spoznanje je deprimirajoče. Po dvajsetih letih nismo države (do)končno sestavili, ampak jo uspešno razstavljamo.