Peter Sotošek Štular je človek nove dobe. To se vidi že v prvih stavkih, kjer samozavestno pove, da delo, za katerega je bil imenovan, "zna početi". Nedvomno. Človek nove dobe zna početi prav vse. Lahko je nekaj časa uradnik na ministrstvu, kjer je zadolžen za pripravo javnih razpisov za sofinanciranje medijskih vsebin, nato pa gre na svoje in odpre firmo z ustreznim imenom Omnimodo, "navsenačine". Ta firma pa med drugim, glej, glej, ponuja svetovanje pri izpolnjevanju razpisne dokumentacije za sofinanciranje medijskih vsebin, se pravi, da uporablja natančno tisti know how in seveda notranji vpogled v potek razpisov, ki jih je kot državni uradnik soustvarjal. Da bi bila komedija popolna, nato kulturno ministrstvo prav to "vsenačinovno" firmo na razpisu izbere za evalvacijo tega istega javnega razpisa! A mi še sledite?

Res pa je, da gospodu Sotošek Štularju ne moremo očitati izvirnosti, vsaj ne v državi, kjer je uporaba insiderstva v privatne namene pač eden najbolj priljubljenih športov.

No, na pritisk javnosti Sotošek Štular od te pogodbe z MK odstopi, z abotno floskulo o zmanipuliranem medijskem poročanju. Ja, ko mački stopiš na rep, cvili.

Pričakovali bi torej, da bo s tem lekcija dovolj jasna zanj, predvsem pa za ministrstvo, ki je seveda v prvi vrsti odgovorno za te nespodobne povezave. A ne - nasprotno, prav Sotoška Štularja potegne ministrica Majda Širca kot velikega zajca iz rokava po dolgem letu priprav za odstavitev Iva Bana z mesta ravnatelja SNG Drame.

Pustimo ob strani dejstvo, da je bila ta odstavitev izpeljana skrajno amatersko in tako pozno, da upravičeno daje vtis, da je šlo za nekakšno ihto in ne le za zlorabo bančnih kartic; sam vsevišnji pa ne ve, kako se bo zadeva razpletla na sodišču. Zdaj nas zanima nekaj drugega.

Zanima nas, ali v letu dni, odkar se je začela zamenjava Bana, cel možganski trust na ministrstvu ni našel primernejšega kandidata? Nikogar, ki bi ga v Drami navdušilo kaj drugega kot tista uborna, zanemarjena direktorska pisarna s starim, razdrapanim kavčem, ki jo Sotošek Štular opisuje kot "razkošni ravnateljevi prostori z LCD-televizorjem priznane blagovne znamke"? In v kateri je "orjaško oljno platno dimenzij 2 x 3 metre"? (Ker avtorja ni uspel navesti, je očitno, da ocenjuje vrednost slike po kvadraturi.)

Naš novi človek ima sicer nekaj menedžerskih izkušenj, nekaj časa je bil pomočnik direktorice Slovenskega mladinskega gledališča, a seveda nobene iz umetniškega vodenja. Za upravno in umetniško vodenje največjega nacionalnega gledališča bi zato pričakovali nekoga, ki o gledališču kaj ve. V vsaki normalni državi bi ustanovitelj pri iskanju vodstva največjega gledališča seveda prečesal celotno gledališko polje in našel za polni mandat in ne za v.d. nekoga, ki bi imel ne le dostojne reference s poznavanja gledališke umetnosti in vodstvene izkušnje velikih kulturnih sistemov, ampak tudi širši vpogled v položaj gledališča v družbi. In take ljudi vendarle imamo, pa naj bodo iz vrst direktorjev drugih kulturnih ustanov, režiserjev, dramaturgov, igralcev ali teatrologov.

Namesto tega ministrstvo imenuje človeka, ki "zna" (a res, a je zmožen sestaviti repertoar, a loči Feydeauja od Marivauxa?). In ta takoj začne vojno z igralci, s strokovnimi organizacijami, sindikati in z gledališkimi kritiki, ki so ga razglasili za anonimusa. Ob čemer modro ugotavlja: "Če te ne pozna gledališki kritik, še ne pomeni, da si neznan." Ne, to samo pomeni, da si anonimus v gledališču. In da je škandal, da se takemu človeku ponudi začasno vodenje nacionalke, brezsramnost pa, da človek ne premore toliko samoomejevanja in bazične skromnosti, da bi tja ne odšel.

A kot rečeno, človek za nove čase nam ponuja gledališče za nove čase: malo pomanipulira s podatki o obisku predstav in zamolči, da se tudi v njih odražajo ekonomska kriza, variiranje številčnosti srednješolskih generacij (ki jih meša z nataliteto) in konkurenca novih kulturnih ustanov, med razlogi za manjši obisk mladine pa navede, da v Drami ni brezžičnega interneta. Jezus… res ga ni. A ni niti spodobnih stolov v dvorani, ne spodobnih garderob za igralce, odrska tehnika je iz časov Franca Jožefa, Drama se podira, stara, večno čakajoča na obnovo zaradi bojev s sosedi, z načrti, ki so medtem že pognali mah, tale gospod pa pogreša internet! Da bi lahko dijaki, če bi bil Shakespeare dolgočasen, vmes malo poklepetali na Facebooku ali kaj?

Takole nas naprej poduči novi človek: "Neizpodbitno bo kmalu prišel dan, ko bo direktor (ki ne bo pil kave, ampak bo zjutraj popil sok iz sveže stisnjenega sadja in malical v toplo kozje mleko namočene bio kosmiče) dan začel tako, da bo na svojem tabličnem računalniku preletel evropske gledališke premiere prejšnjega večera, če pa se mu ravno ne bo ljubilo, bo preveril, kaj je novega na android app marketu."

Torej, če je neizpodbitno to, da bodo gledališča vodili infantilni oboževalci bio hrane in visokotehnoloških igračk, ki bodo ob vezenju otrobov v kozjem mleku verjeli, da lahko gledališko predstavo "preletiš" na tabličnem računalniku, namesto da bi zapravljal ure v dvorani, potem smo definitivno vstopili v ero androidov, v katerih ne ustvarjalnost, ne umetniške ideje in forme, ne čustva, ne znoj in kri igralca nimata več kaj početi. Drama d.d. prihodnosti bo sterilni prostor androidov, ki bodo končno zagotovili aseptični in veličastno slaboumni krasni novi svet.

Seveda to ne pomeni, da v Drami ni problemov, nasprotno, veliko jih je. Toda rešilo jih ne bo neoliberalistično nakladanje vedeja o tem, kako bo čez trideset let Drama propadla, če ne bo jedla kosmičev in ker se "skupine, ki so odvisne od javnega denarja, sploh ne ukvarjajo več z vprašanjem, od kod se je vzel, temveč preprosto je". Nasprotno, ta antikulturna, mrkaićevska ideologija, ki kulturo in umetnost dojema kot parazita na ubogem proračunskem telesu, ne pa kot spodbujevalca razvoja in enega poslednjih branikov pred popolno poblagovljenostjo sveta, je najhuje, kar se tej kulturi in državi lahko zgodi.