V šali se je zato začel poigravati z idejo, da bi res napisal roman o revoluciji, ki pa bi bil namenjen izključno bralcem v tujini, roman, v katerem bi življenje pod Ceausescujem prikazal še mnogokrat hujše, kot je v resnici bilo. Takoj se nama je, v tej brezbrižni popoldanski igrici, pred očmi utrnil cel kup prizorov za cinično-satirični roman: prizor ubogih Romunov, ki se vsako jutro javno preštevajo na ulicah, da bi njihova grozna oblast ugotovila, ali je kdo čez noč pobegnil iz države, in posledično kaznovala njegovo družino; prizor, v katerem na trgu streljajo človeka, ker je ponoči pomotoma prižgal luč na stranišču; prizor, v katerem policist vdre v hišo in aretira družino, ki je krompir, saj so tega pripeljali iz kapitalistične Amerike; pa prizor, v katerem na smrt obsodijo človeka, ki ga je žena prijavila, da je zadremal pred televizorjem med predsednikovim govorom. In še in še.

A potem, ko sva opravila z norčevanjem iz naivnih nevednih zahodnjakov, si je bilo vendarle treba priznati, da tudi pri nas ljudje na te čase gledajo skrajno črno-belo, čeprav so jih občutili na lastni koži. Dvajset let po koncu socializma se je namreč enim od davne črnine kar stemnilo pred očmi in le še vprašanje časa je, kdaj bomo za potrebe njihove antikomunistične propagande mi za nazaj pod komunizmom kar izumrli, medtem ko je drugim v glavo udarila neka nostalgična slepilna belina in nas skušajo prepričati, da smo vsi mi do zadnjega "v tistih dobrih starih časih" živeli na Brionih, se družili z Elizabeth Taylor, kadili kubanske cigare in imeli svojega kinooperaterja.

A tu se žal esej o naši slepoti ne konča. Ljudje pri nas črno-belo ne gledajo le na časovno oddaljene reči, kakršna je komunizem, marveč so svoj monokromatski pogled ponotranjili do te mere, da zavzemajo radikalna ideološko obarvana stališča tudi takrat, ko gre za vprašanje kolesarjenja, evrovizijske popevke ali učinka bio jogurtov na uravnavanje prebave.

In dokler v tem in takšnem črno-belem svetu govorimo o povojnih pobojih, o Titu in o dvoevrskih kovancih, ali pa vsaj o izbrisanih, o istospolno usmerjenih in o Romih, je razlika med črnimi in belimi vsaj očitna, prepad med njimi pa primerno velik, da onemogoča cirkuško poskakovanje sem ter tja. In naša družba je takrat vsaj urejeno polarizirana in na tak način obvladljiva. Janez Janša zato, denimo, brez kakršne koli politične modrosti in brez vsakršne vizije zlahka dirigira svoji polovici tega črno-belega orkestra že dvajset let in vse kaže, da ji bo dirigiral še naslednjih dvajset.

Stvar pa se seveda zaplete takrat, kadar v takšnem svetu poskušaš biti mavričast ali rožnat, kadar se torej trudiš biti boleče neideološki in še posebej, ko si pri tem soočen še s tako neideološkim problemom, kakršen je večini ljudi povsem abstraktna recesija. Brez ideologije si namreč pri nas politično izgubljen, saj brez nje ne moreš nagovoriti ne črnih ne belih in nenadoma se ti zgodi, da imaš proti sebi celo množico takšnih ali drugačnih slepcev, ki vedo, kaj jim želiš povedati, še preden odpreš usta, in ki te v strahu, da se jim ne bi bilo treba slučajno strinjati s teboj, raje sploh ne poslušajo.

Seveda pomaga tudi, če se ob vsem tem še sam občasno obnašaš kot butec, če imaš v vladi okolju neprijazne pajace in če si ves čas v sporu z lastno politično senco, a osnovni problem te pisane politike je, da tukajšnji volilci pri svojih odločitvah vselej najprej poiščejo ideološko oporišče. Za črne je to največkrat enako stališču stranke SDS, ob določenih temah pa jim na pomoč priskoči še Cerkev s svojimi političnimi radikali, medtem ko je za bele enkrat prevladujoča modrost Milana Kučana, drugič brigadirstvo Dušana Semoliča in tretjič partizanstvo Janeza Stanovnika. In ko se ti enkrat zgodi, da se proti tebi združijo ideološko oprti črni in beli, potem ti ne pomagajo ne zdrava pamet, ne argumenti, ne Urška Čepin.

Borut Pahor je morda, ampak res morda, politik za neke druge čase in druge prostore, za naše razmere definitivno ni. Na njegovo srednjo, neideološko pot mu namreč niso sledili niti lastni strankarski kolegi, še manj koalicijski partnerji, medtem ko je opozicija njegova bližanja desnici s figo v žepu zasmehovala. Z malo pomočjo prijateljev je tako Pahor s časom postal še najbolj podoben parodiji na predsednika vlade, njegova politika pa, v tistih redkih trenutkih, ko ni bila žalostna, precej smešna.

A preden mu dokončno pomahamo v slovo in si naposled oddahnemo od njegovega kravala, bi bilo vendarle treba pomisliti na možnost, da ni problem le v njem, ampak tudi v nas. Konec koncev bi nam moralo biti sumljivo, da so vsi pametni ljudje nad nami že davno obupali in da edina alternativa Borutu Pahorju še naprej ostaja Janez Janša.