Muštuluk je star bosanski običaj nagrajevanja prinašalca dobre vesti in otroci so se nekoč ob oznanjenih zarokah, srečni vrnitvi izgubljenega sina ali napovedi povišanja penzij dobesedno razleteli po vasi, da bi svojim tetam, babicam in ostalim sovaščanom sporočili to ali ono dobro novico in dobili v zameno kos sadja, žličko sladkega ali jadro napolitanko. A v današnjem času, ko nič več ni, kot je nekoč bilo, se "muštuluk išće" v glavnem preko telefona, pa tudi dobre novice so nekoliko drugačne narave.

Opazujoč, kako se je gospe med telefonskim pogovorom na obraz priplazil tih nasmešek in kako je na eni naslednjih postaj skorajda stekla tja v s cvetličnimi koriti okrancljano dunajsko primestje širit dobro novico, sem pomislil, da bi se verjetno marsikomu, rojenemu in odraslemu v šestinšestdeset let trajajočem srednjeevropskem miru, zdelo dokaj neverjetno, da so ljudje, ki v 21. stoletju "išću muštuluk" ob aretacijah vojnih zločincev, v resnici normalni del sveta na Balkanu, ali bolje rečeno Balkana po svetu.

A so iz Srbije kmalu v dokaz temu žalostnemu dejstvu v svet poslali številne slike onih nenormalnih prikazni, ki za razliko od moje normalne sopotnice še vedno živijo na prostoru, ki so ga za vselej onečastili s svojo krvoločnostjo in primitivizmom.

Desettisoče teh prikazni je namreč v teh dneh v srbskih in bosanskih mestih, opogumljenih s podporo nekaterih zunajrazumskih, a na žalost ne tudi zunajparlamentarnih srbskih strank, bolj ali manj nekaznovano demonstriralo v podporo nekomu, ki je organizirano masakriral tisoče otrok, žensk in starcev, prekopaval njihove kosti in se na ta način, če prav razumem, maščeval Turkom za poraz na Kosovem polju. Leta 1389.

Bilo je grozljivo gledati te posnetke, še veliko bolj grozljivo kot vse tiste množice, ki so na Hrvaškem ob moralni podpori Jadranke Kosor kolektivno travmirale zaradi obsodbe generala Gotovine, saj je iz teh mladićevcev vela popolna zaverovanost in prepričanost, ki je ne bo mogla omajati nikakršna sodba sodišča v Haagu. Ker oni ne "priznaju taj sud!".

Brezdušne in brezumne srbske podpornike generala Mladića imajo mnogi sicer za manipulirane žrtve razčlovečujočega režima Slobodana Miloševića, a oni drugega kot rablji biti ne morejo. Prav oni so namreč rodili in vzgojili vse miloševiće, karadžiće in mladiće našega dela sveta in danes, v trenutku, ko to pišem, svoje otroke, rojene in nerojene, rojevajo in vzgajajo v nove zločince, ker jih v svojem izprijenem svetu v nič drugega roditi in vzgojiti ne morejo.

Mladićevci pač živijo v svetu, v katerem je genocid manjši zločin od prečkanja ceste ob rdeči luči, kjer je množično posiljevanje žensk v koncentracijskih taboriščih dovoljeno zaradi petstoletne osmanske okupacije Srbije, v svetu, kjer je triletno obstreljevanje Sarajeva zgolj logična posledica dejstva, da tam živijo nepodporniki ideje o Veliki Srbiji, kjer so za vse srbske zločine krivi Američani in kjer so Srbi žrtve, četudi zakrivijo sto tisoč smrti in preselijo dva milijona ljudi.

Verjamem sicer, da je lahko zločin v Srebrenici nepredstavljivo srhljiv in da marsikateri mladićevec, ki zdaj protestira v podporo odgovornemu zanj, ne bi želel protestirati v podporo nekomu, ki bi ponesreči do smrti povozil deklico, ker bi mu bilo v tem primeru bolj jasno, za kaj gre.

A končno bi vsem prebivalcem Balkana le moralo postati jasno, da je tudi vztrajno in namerno zavračanje razumevanja tega, kar je 11. julija 1995 počel Ratko Mladić s svojimi petindvajset tisoč "sodelavci", zločin, za katerega bi bilo treba tem protestnikom soditi ("i pred bogom i pred ljudima", kot temu tudi sami primerno rečejo), kajti o Srebrenici obstaja dandanes že toliko dokaznega gradiva, tako preprosto dostopnega, da se mora vsak, ki o tem še vedno "nič ne ve", za svoje neznanje (pre)močno potruditi.

Tovrsten trud pa je že sam po sebi obsodbe vredno dejanje.

Teden dni preden se je naposled le odločila izročiti Ratka Mladića (pustimo ob strani uradno nakladanje o njegovi aretaciji, šlo je le za izročitev), je srbska vlada naredila raziskavo o tem, kako nanj gledajo srbski državljani, in rezultati so pokazali, da je za štirideset odstotkov Srbov največji evropski zločinec po Adolfu Hitlerju heroj. In pokazali so še, da bi generala, odgovornega za smrt vsaj osem tisoč ljudi, prijavilo le sedem odstotkov vprašanih.

A eno je bilo o tem brati, videti te množice, kako v živo demonstrirajo svojo izkrivljenost po srbskih ulicah in trgih, pa nekaj povsem drugega in človek se po tej neprijetni gledalski izkušnji zgrožen vpraša, ali je bila "dobra novica" o aretaciji Ratka Mladića res vredna neskončnega ponižanja, ki ga je ob teh posnetkih doživel vsak približno razumen človek, ki živi na tem istem prostoru.

Mladićeva aretacija je tako na žalost, vsaj za sedaj, bolj kot kakršna koli katarza za brezštevilne sorodnike njegovih žrtev boleč opomin, da je pri njegovih zločinih, kot tudi pri vseh drugih zločinih v imenu velikosrbske ideje, zavestno in voljno sodelovalo še tisoče malih mladićev, ki ostajajo na prostosti.

In ki imajo, kot smo lahko te dni nazorno opazovali, celo svobodo govora.